Franc Zorec je bil najprej v partizanih. Za odmik se je odločil iz več razlogov: »Meni komunizem ni pasal, ker sem doma opazil, kdo so z njimi. Bili so večinoma lenuhi, taki, ki jim delo ne diši. »

Potem ko Dolomitskemu odredu ni uspelo uničiti postojanke vaške straže v Šentjoštu, so se znesli nad nezaščiteno okolico. Strahotno maščevanje zaradi ustanovitve vaške straže nad ljudmi, ki so bili večinoma brez vsake povezave s posadko, je nedvoumen pokazatelj skrajnega revolucionarnega divjanja. Partizanska enota je brez vsakega povoda pobila 23 ljudi, od tega osem žensk in pri Jesenovčevih tudi dveletno deklico.

Prav v primerih, ko so bili žrtve nasilja nedolžni civilisti, je bil z revolucionarne strani namen organizatorjem vaške straže dokazati, da so s svojim uporom sprožili še večjo nevarnost za ljudi, ki jih niso sposobni zaščititi.

Kadar govorimo o začetkih protirevolucionarnega upora, je treba večkrat omeniti neizmeren strah, v katerem je živelo prebivalstvo, soočeno s takimi grozotami, ki so jih izvajali domači ljudje. Pavel Malovrh: »V strahu si bil pa vsak dan in vsak večer. Fantje na vaški straži so spali zunaj svojih hiš, po gozdovih, kot jaz. Pa so prišli partizani k nam, ne vem koliko jih je bilo, so zahtevali šunko, potem kruh, šnops, vino in nam grozili, da če se kdo odmakne od hiše, da bo reskiral svoje življenje.«

Na Zgornjem Koglu, streljaj od Šentjošta, so v noči z 31. julija na 1. avgust 1942 partizani zakrivili enega od najhujših zločinov. Na kraj so prišli očividci in videli pokol, otroke ob pobitih staršev in požgane hiše. Marija Bradeško: »Mamo so ustrelili in potem še zaklali. Potem pa so ta mali trije otroci, 4-letna, 3-letna, pa ta mali, so kar tam pri mrtvi mami bili. In potem zjutraj, ko se je delal dan, so prišli od vaške straže na kraj groze in tam so dobili vse tri otroke. Dveletna je kar na mrtvi mami ležala in vsa okrvavljena. Ta mali je na tleh ležal, pri mami, in potem ga je ta štiriletna zavijala v tisto krvavo ruto mamino.«

Podobno je bilo pri sosedih. Tudi tam so oba starša ubili. Franc Zorec: »Najhujše je bilo to, ker so enemu porinili nož v usta in potem tako zarezali glavo. To sem videl sam. Potem sem tam otroke pobiral. En mali otroček je lezel gor na mamo. Jaz sem tistega otroka stran vzel in sem ga imel nekaj časa v naročju. To je bil zame najhujši doživljaj.«

Zločin nad ljudmi, ki niso imeli nobenih povezav z nikomer, je sprožil vsesplošno zgražanje, ko se je strah pred partizani pomešal z besom in željo po nasprotnem udarcu, tako proti morilcem kot tudi ideologiji, ki so jo propagirali.

Storilci so poskrbeli, da je bil strah vedno na strani žrtve. Režim se tudi ni opravičil, čeprav so njegovi nosilci dobro vedeli, da so storili zločin. Marija Bradeško: »Ko sva hodila s Pavletom gor v šolo, in je eden od domačinov večkrat prišel pred šolo in nama je govoril, da ne smeva nobenemu govoriti, da so nama partizani starše pobili. Da morava reči, da so jih Italijani. Hujšega se ti ne more zgoditi, če otrok izgubi vse, dom in starše. Smo bili kot ptički pod nebom.«

Franc Kogovšek: »Kmet je bil kot med dvema kamnoma v mlinu. Na eni strani ga je teroriziral partizan, na drugi strani Lah. Oba sta bila kot zaveznika proti njemu. Trpel je samo on.«

Ljudje so množično iskali zaščito pred partizanskim nasiljem v blokiranih Rovtah, možje pa so, po Francu Kogovšku, odšli do Italijanov z besedami: »Ker nas vi ne morete ali nočete braniti, ker hočemo živeti v miru, dokler se naša usoda ne odloči drugod, dovolite nam, da se branimo sami, ki se poznamo med seboj. Orožje bomo rabili samo za obrambo svojega življenja in premoženja.«

V Horjulu se je jedro vaške straže oblikovalo po prihodu Lojzeta Bastiča. Bastič je že na pogrebu svojega očeta in mame, potem ko naj bi tudi njega in brate na poti na pogreb čakala partizanska zaseda, izrekel besede, ki so ostale v spominu: »Kar tako pobiti se pa ne dam! Jaz se bom branil!«

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Slovenski razkol, avtor dr. Jože Možina.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1226