Na prvi pogled absurdno, a vendar resnično je prebivalstvo na območjih, ki so jih obvladovali partizani, za pomoč mnogokrat prosilo okupatorja. Obveščevalni štab XI. armadnega zbora je tako svoje nadrejene opozoril, da med prebivalstvom čedalje pogosteje zaznavajo »izraze strahu, zaradi ropanja, ugrabitve oseb in groženj, ki jih vršijo komunisti. Ne manjka niti omenjanje vse večjih težav prebivalstva zaradi prehrane na območjih, ki niso zasedena. Pogoste so prošnje naj italijanska vojska zopet vzpostavi red in mir.« Okupator v zadovoljivi meri tega ni storil, zato se je ogroženo prebivalstvo ponekod začelo organizirati samo.

Slovenska legija, zasnova za protiokupatorski boj, se je v Ljubljanski pokrajini usmerila v protirevolucionarni boj na podlagi ocene, da njihove ljudi bolj kot okupator ogrožajo partizani.

38 komunistov se je za dalj časa nastanilo v Smrečju na Kogovškovi kmetiji, kjer so imeli deset otrok. Gospodar je komuniste milo prosil: »Pojdite proč od nas, saj veste kaj delajo Lahi. Če bodo izvedeli, in to je gotovo, da bodo, da ste vi tukaj, bodo kaj lahko s kanoni zažgali hišo in vso družino pobili, če pa pridejo semkaj, bom jaz ubit in vsa družina, vi boste pa lahko ušli.«  Italijani so res odkrili, da se zadržuje v tej hiši partizanska tolpa. Komunisti so odšli, Italijani pa so aretirali gospodarja in ga obsodili na dosmrtno ječo.

Zadržan odnos do partizanov prišlekov iz Horjula in z Vrhnike je bil tudi posledica predsodka oziroma vrednotenja lokalne skupnosti, ki je ob trdem kmečkem življenju ljudi presojala po njihovem odnosu do dela: Pavel Malovrh: »Moj bratranec France Oblak jih je osebno poznal, ker je delal na Vrhniki kot izučen sedlar. Pa je rekel, tem ljudem ne moremo verjeti, ker so sami pokvarjenci in ne primejo za resno delo. Popivajo po gostilnah.« 

Značilnost političnega ozadja partizanske vojske je bila, da ljudem, kljub temu da so živeli na svoji zemlji in niso nikogar ogrožali, niso dopuščali svobodne izbire, da bi razmišljali po svoje in se sami odločili, ali se bodo vključili v OF ali ne. Totalitarna miselnost je nujno privedla do državljanskega konflikta.

Komunistični umor treh Mravljetovih sinov in gospodarja z Brezovice: Najmlajši šestnajstletni Tine, ki je bil ob napadu navzoč, je pričal: »Dne 13. junija 1942 ob 1. uri ponoči so komunistični partizani pridrveli v vas in vdrli v našo hišo. Tu so vpričo mame zaklali in ustrelili v hiši našega očeta Antona in dva sinova. Komunisti so puškinimi kopiti pobili na tla oba brata Franceta in Vinka, ju prebadali z noži in ju končno še ustrelili.« 11 letna hči Marija: »Očeta so ustrelili v sence, tako da so mu skozi čelo gledali možgani in smo ga morali, ko je bil na parah, z ruto povezati. Vinka pa so z bajonetom skozi usta in oko.«

Janezu oz. Ivanu Bastiču partizani niso imeli kaj očitati, ker je bil znan po svoji načelni drži. Kot župan je pač nasprotoval partizanskemu ropanju živil iz občinskega prehranjevalnega urada, ki so bila namenjena prebivalstvu, zaradi česar so ga še posebej sovražili. Bastiča so umorili z nekim topim orodjem, imel je tako razbit obraz, da so mu, ko je ležal na parah ob ženi, pokrili glavo z ruto. Strah, ki je ob tem nastal v dolini, je bil tako velik, da si cerkveni pevci niso upali nastopiti na pogrebu za svojega najstarejšega člana in njegove žene.

Pavel Malovrh: »Prišli so na kmetijo, izropali živež in kuhinjski pribor in take stvari. Moja sestrična, ki je bila tam poročena, je prišla k nam jokat, da nimajo kaj dati v lonec, da bi skuhali zjutraj zajtrk, vse so odnesli partizani.«

Takrat 14 letna Angelca Rotar se spominja, da je bil prihod partizanov, ne glede na to, da so jim dali, kar so zahtevali, vedno povezan z velikim strahom. »Ko so prišli ravbat, so nam vse premetali, vse pobrali, tudi iz sobe, kjer smo dekleta spale, so nam razkopali vse predale, kjer smo imele perilo. Pa norca so se delale partizanke, ko smo imeli tudi molitvenike noter.«  

Janez Raztresen: »Žažarčani so bili močno pod vtisom požiga Ligojne in streljanja talcev, kar je bilo maščevanje fašistov za partizanske strele na italijanske vojake pred vasjo. Ko sem pozneje proti večeru od daleč opazoval pogorišče vasi in se seznanil s celim dogajanjem tega dne, sem prišel do prepričanja, da je bil namen partizanskega napada predvsem prestrašiti vaščane in jih napraviti brezdomce. Ti se ne bi več mogli oklepati svojih domov, prisiljeni bodo iti v partizane.«

Najbolj grozno je bilo poslušati obupno tuljenje živine, ki so jo partizani pustili privezano v gorečih hlevih.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Slovenski razkol, avtor dr. Jože Možina.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1225