O komunističnem pomoru skupine Romov iz vasi pod Krimom je pričeval tudi Tone Oblak iz Tomišlja: »Otrok niso pobijali s kroglami, ampak so jih prijeli za noge in tolkli ob drevesa.« Za velike partizanske pogrome nad Romi se je hitro izvedelo. Ižanski župnik Janez Klemenčič je zapisal: »Smrkavci so se na njih učili streljati s strojnico.« Narodni heroji, ki so za pomore neposredno odgovorni, niso izgubili svojih časti, nikoli se jim ni bilo treba niti malo zagovarjati zaradi storjenih zločinov, ampak so, nasprotno, še napredovali po hierarhiji takratnega režima.

Visoki italijanski komisar Grazioli je pragmatično ocenjeval, da je imelo revolucionarno nasilje pozitiven učinek. Z italijanskega vidika se je odnos prebivalstva in duhovnikov obrnil v prid okupatorja šele takrat, ko so bili v to prisiljeni zaradi partizanskega terorja. Upoštevali so, da jim partizansko nasilje nad tradicionalnim taborom koristi toliko, da sili ta tabor v sodelovanje ali zavezništvo z okupacijsko oblastjo, od katere pričakujejo zaščito.

Visoki komisar je 24. marca 1942 o razmerah v pokrajini poročal zunanjemu ministru Galeazzu Cianu in ga opozoril, da je taktika represije proti prebivalstvu – s čimer je mislil na požiganje vasi in streljanje talcev – kot maščevanje za partizanske napade povsem zgrešena. Med negativnimi posledicami je podčrtal, da se zaradi njihovih napadov mladi ljudje umikajo v gozdove in se tam skrivajo. Poleg tega pa tisti, ki so jih požigi in druga represija zadeli po krivici, postajajo sovražnik Italije, saj se sprašujejo, zakaj vojaštvo ne uniči upornikov.

Še ko so se ustanavljale vaške straže, je tudi Grazioli v strogo zaupnem poročilu notranjemu ministrstvu zapisal: »Pri sestavljanju 'protikomunističnih tolp' moramo biti zelo previdni, kajti ljudje, ki jih sestavljajo, vodi nekdanji jugoslovanski nacionalistični duh.«

Dokument nakazuje, kako so bili partizanski umori političnih nasprotnikov – ne pa ideološko razhajanje – razlog, ki je odločil o nastanku oboroženega odpora proti partizanom.

Iz Želimelj so v Ljubljano dobili sporočilo, da partizani povsod, kamor pridejo, izvajajo teror, saj jim morajo ljudje, če hočejo preživeti, dati vse, kar zahtevajo, partizanom pa ni mar, kako se bodo preživeli v naslednjih mesecih: »Ljudje jih sovražijo, čeprav tega na zunaj niti malo ne smejo pokazati.«

Škof Rožman je v rokopisu visokemu komisarju Grazioliju opisal spopad med dvema partizanoma in italijanskimi vojaki, pri čemer je bil na vsaki strani po en mrtev. Okupator je posledično požgal vse hiše in gospodarska poslopja v najbližji vasi Mačkovec, škof pa je ob tem interveniral z besedami: »Tako so strašno kaznovani popolnoma nedolžni ljudje, ki za oba partizana  niso niti vedeli, še manj pa imeli z njimi kakšne zveze.« Škof ga je rotil, naj s takim načinom prenehajo, ker uničujejo ljudi in hkrati koristijo partizanom. »Ekscelenca, morate pač uvideti, da po tej poti ni mogoče priti do pomirjanja, ampak se tira ljudstvo v obup, katerega bodo partizani še bolj kot doslej izrabljali v svoje namene.« Od maja 1941 do konca leta 1942 je škof Rožman poslal kar 1.165 intervencij na različne naslove in za zelo različne ljudi. V celotnem obdobju je po dostopnih podatkih škof interveniral za najmanj 1.318 ljudi.

V tradicionalnem taboru so vedeli, da je okupator dolžan zagotoviti red in mir na ozemlju, ki ga je zasedel. V Haaškem pravilniku o vojskovanju na kopnem so med pravicami tudi okupatorjeve dolžnosti, med drugim: »Po 43. Členu HPVK mora okupacijska sila ukreniti vse potrebno v svoji moči, da po možnosti ponovno vzpostavi in ohrani javni red in javno življenje.«

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Slovenski razkol, avtor dr. Jože Možina.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1224