Če se umestimo v čas in dobo okupacije ter stanje fizične ogroženosti, lažje upoštevamo, da tradicionalni tabor takrat ni razmišljal o kolaboraciji, ampak o obrambi. Če je bilo za to potrebno sodelovanje z okupatorjem, je bilo to zanje nujen izhod v sili. A italijanski okupator jim sprva ni hotel dati niti te možnosti.

Ehrlich je med drugim Italijanom očital, da po krivici dolžijo ves slovenski narod za podporo komunistični Osvobodilni fronti. »Slovenski narod je v strašni dilemi: z ene strani ga stiska nasilje 'Osvobodilne fronte', proti kateri ga italijanske oblasti ne ščitijo dovolj, po drugi strani pa je žrtev brezobzirnih italijanskih represalij.« Ehrlich je poudaril, da pri varnostni službi mora priti do nekega sodelovanja med italijanskimi oblastmi in Slovenci. »Absolutno potrebno se zdi, da italijanska oblast da Slovencem možnost samoobrambe.« Ehrlich se je zavzel, da bi okupator dopustil ustanovitev lastnih slovenskih policijskih enot, celo s slovenskim poveljstvom, ki bi poskrbele za varnost, a bi bile hkrati brez fašističnih simbolov: »Ako naj Slovenci uspešno pomagajo pri izkoreninjenju in uničenju komunistične organizacije, ki jo smatrajo za svoje največje narodno in kulturno zlo, je potrebno, da ji italijanske oblasti omogočijo avtonomno varnostno službo. Vse te formacije naj stoje pod vojaškim nadzorstvom, naj pa nimajo nobenega fašističnega obeležja.«

Iz komunističnega letaka 'Slovenci': »Pozivamo vas, da se še bolj strnete okrog OF in da z vso moralno silo stojite za narodno revolucionarno oblastjo. Ne dopustimo več, da bi še kdo rovaril in rušil, kar z ljubeznijo gradimo.«

Komunisti se niso ustrašili netenja državljanske vojne. Ta priložnost za prevzem oblasti je bila sestavni del njihove doktrine in sledenja boljševistični praksi, kar je zelo očitno tudi iz prevodov sovjetske literature, ki so jo izdajali in kjer so med drugim o revolucionarnem vzoru oktobrske revolucije zapisali: »Boljševiška stranka je bila edina proletarska stranka, ki je organizirala državljansko vojno zoper svojo imperialistično vlado.«

Ciril Žebot je 14.4.1942 v svojih dnevniških zapisih takrat prvič omenil oboroženo samoobrambo: »Sedaj gre zares! Ko bi mi imeli le nekaj revolverjev za osebno varnost, bi v par tednih Ljubljano očistili peščice komunističnih kolovodij in s tem par sto partizanov spremenili v izolirane rokovnjaške tolpe brez vsakega političnega pomena.«

Iz vsebine satiričnega letaka 'Ves narod sodeluje v OF', ki ga je protikomunistična, tradicionalna stran izdala konec maja 1942. V letaku se sarkastično lotevajo partizanske propagande, znova na račun trditve, da ves narod sodeluje v OF. »Seveda! Ljudje so naravnost navdušeni, ko se jim požiga hiše!! Vriskajo od veselja, ko jim partizani ropajo domove, odvajajo živino in ponoči 'pomagajo pospravljati' poljske pridelke!! Može in fantje dero s takim navdušenjem v hribe, da je moral izvršni odbor OF vsa pota v hribe zasesti in z revolverji braniti, ker se boje, da ne bo v hribih zmanjkalo prostora za tolike mase ljudi!! Vsak dan lahko berete, da so partizani ubili tu fanta, tam zopet moža, seveda zato, ker je na vsak način hotel z njimi in ni hotel ostati doma!?«

Na naslednji strani pa šale ni več, saj partizanom očitajo, da morijo starce in dveletne otroke, ter se sprašujejo: »Kdo je dober za komunista in partizana? Čim večji zločinec, čim večja propalica – tem boljši za partizana! Jasno! Saj človek ne more ubiti ubogega otroka, kaj takega so zmožni samo ti 'junaški partizani', oni imajo tak levji pogum, da se upajo ubiti človeka, ki je brez orožja.«

Stražarji so 24. aprila 1942 ulovili komunista in ga odvedli v stražarsko 'izbo'. Pozneje so ujeli tudi njegovo partnerko. Kljub temu, so imeli prvič možnost konkretnega maščevanja tistim, ki so morili in strahovali stražarje, so oba ujetnika popoldne izpustili. Kljub temu, da je komunistični VOS pred meseci ubil njihove privržence in sta bila oba ujeta povezana z novimi grožnjami  proti stražarjem, so ju preprosto izpustili. Spravljiva in po stražarskem prepričanju popustljiva politika do ujetnikov iz vrst VOS-a se vendarle ni prav nič obrestovala. To jih je postavljajo v popolnoma podrejen položaj proti komunistom, ki so se za politično prevlado bojevali z umori.

Izpustitev obeh komunistov kaže na povsem različne ravni akcijskega delovanja. Komunisti so z OF brez vsake zadrege izvajali atentate na ljudi, tudi na svoje vrstnike, ki so jih določili za izdajalce, čeprav niso imeli nobenih legalnih kriterijev, da bi to smeli početi.

Ciril Žebot je 17.4.1942 v svojih dnevniških zapisih: »OF je komunistična tvorba. OF laže. OF kleveta. OF ubija. OF izziva namerno najhujše represalije. OF denuncira najboljše Slovence kot 'komuniste'. OF je skoncentrirani tvor na slovenskem telesu, v katerega se je nakopičil ves moralni in politični gnoj, ki se je dolga leta nabiral v naši domovini.«

Trosilni lističi, ki so delali propagando komunizmu in Stalinu so spravljali tradicionalni tabor v bes, sploh tedaj, ko je revolucionarna stran predstavljala Stalina kot tistega, ki naj bi poskrbel za samoodločbo narodov, potem ko je poteptal Finsko in baltiške države ter skupaj s Hitlerjem Poljsko. Tudi Žebot je bil prepričan, da komunisti vse to vedo, a zavestno lažejo. Po njegovem je bila OF v rokah »amoralnih tipov, ki so rasli in se oblikovali mimo vseh zdravih sil slovenstva v zunanjih breznarodnih komunističnih brlogih. Ti tipi so od pet do glave prežeti ene same misli in strasti: razkropiti in uničiti vse krščanske in naravne vrednote ter vzpostaviti za vsako ceno strahovlado komunistične zablode.«

Iz letaka Slovenske protikomunistične zveze: »Zaradi stotin od komunistov poklanih mater,  mož, fantov, žena, otrok, deklet se morda ti, slovenska žena in dekle v Ljubljani, nisi zgražala, nisi dvignila protesta. Nočemo te soditi, sama premisli in presodi! Zganila si se morda šele sedaj, ko morda tudi ti trepetaš za življenje svojega sina, brata, očeta, moža, zaročenca.«

VOS-u se je ob atentatu n Ehrlicha zgodil zaplet, ki pa so ga po svoje hitro »rešili«. Na dan umora je Slovenski poročevalec že sporočil, da so »likvidirali« Ehrlicha in Žebota, ter navedli njune »zločine« zoper ljudstvo. Šele dan pozneje, ko so ugotovili, da so po pomoti umorili Rojica, so potem njemu, kljub temu, da ni imel nobene zveze z obtožbami, naprtili sodelovanje pri »zločinih«, skupaj z Ehrlichom.

Pogreba Ehrlicha se je po oceni stražarjev udeležilo blizu 15 tisoč ljudi. Ni jim bilo pogodu, da so prišli tudi italijanski oblastniki. Njihov predlog, da bi policijski stražniki ob krsti držali častno spremstvo, je Žebot, kot je zapisal v dnevniku, zavrnil: »Vaša dolžnost je bila, da bi bili z varnostno službo po cestah umor preprečili, sedaj mrtvega bomo že sami stražili.«

Stražarji so obžalovali, da po umorih Župca in Kiklja niso dobili orožja oz. možnosti za samoobrambo, zato so za Ehrlichovo smrt krivili tudi italijanskega okupatorja. Sami orožja niso imeli, saj so bili ves čas vajeni delovati zgolj v akademski, intelektualni sferi.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Slovenski razkol, avtor dr. Jože Možina.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1223