Angela Vode: »Takoj pa, ko je bil sklenjen pakt Hitler-Stalin, so nas komunisti opozorili, da je vsa protihitlerjanska propaganda prepovedana. V duhu navodil Kominterne so celo zagovarjali Nemčijo, češ da se samo brani pred zahodnimi imperialisti.« Vodebovo, ki je imela velik ugled zaradi dejavnosti na socialnem področju in glede ženskega vprašanja, so, ker se ni s tem strinjala, izključili iz partije.

Bojan Godeša: »Zlasti ob paktu Hitler-Stalin se je tudi povsem konkretno pokazalo, kako hitro in iznenada so komunisti zmožni spreminjati lastna stališča.«

Komunisti so bili Kominterni podložni do te mere, da so kruto okupacijo Poljske in baltskih držav brez sramu imenovali svoboda ter širili iluzije o Sovjetski zvezi kot deželi sreče in zadovoljstva, čeprav so sami tam živeli in vedeli, da gre za strahovlado.

Slovenski komunisti so se postavili na stran Sovjetske zveze in Nemčije, Franciji in Veliki Britaniji pa so očitali, da sta začeli vojno: »Zahodni imperializem je bil pričel spopad z namenom, da požene ves svet v vojno vihro, da razkosa Nemčijo…« Glavna avtorja teh tekstov sta bila Boris Kidrič in Edvard Kardelj.

Junija 1940 je komunistično vodstvo že računalo, da prihaja v vojno, ki bo odstranila legalno oblast, priložnost za njihov prevrat ali, kot so zapisali: /…/ moramo upoštevati, da je v današnji situaciji mogoč nagel revolucionarni polet.

Zaradi doslednega upoštevanja navodil Kominterne, ko so bili komunisti po paktu Hitler-Stalin še vedno v sporazumu z nacisti, se partija ni odločila za oboroženi odpor in obrambo domovine, ko je bila ta 6. aprila 1941 napadena. Mnogi organizirani komunisti pa so pozdravljali v Hitlerju nekega socialnega osvoboditelja in sovjetskega zaveznika ali vsaj nekega reditelja.

Dejansko so komunisti po paktu Hitler-Stalin, in tudi po napadu na Kraljevino Jugoslavijo, vse do nemškega napada na Sovjetsko zvezo napadali oz. ovirali povezovanje Jugoslavije z zahodnimi demokracijami. Kardelj je še leta 1972 pritrjeval, da so bili komunisti v času pakta Hitler-Stalin »proti manevrom, da bi se Jugoslavija vključila v blok zahodnih sil ter v vojno na strani tega bloka.«

Kakorkoli obračamo, so bili vodilni slovenski komunisti tisti čas zanesljivo daleč najbolj ekstremna in nasilna politična grupacija med Slovenci ter hkrati edina organizacija, ki je bila za svoje politične cilje pripravljena ubijati drugače misleče rojake, četudi jih ti niso ogrožali.

Preden je komunistični VOS v Ljubljani ubil kakega Slovenca, je njen propagandni stroj po mestu od ust do ust razširil vest, da je izbrana oseba izdajalec. Ko so človeka res umorili, je veliko naivnih ljudi sprva vsaj deloma verjelo, da ga je doletela zaslužena kazen.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Slovenski razkol, avtor dr. Jože Možina.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1220