Članek
Partizan Ahac je župniku na hrbtu s črepinjo izrisal srp in kladivo, drugemu župniku pa je s puškinim kopitom trl moda
Objavljeno Jan 15, 2021

Jože Javoršek je kot član Kontrolne komisije IO OF obiskal partizansko taborišče v Mavrlenu in opisal skrajno sadistično izživljanje nad ujetniki s strani Dušana Pirjevca – Ahaca: »Neka ženska je bila privezana na kol natanko tako, kakor poznamo grozljive jedkanice o mučenju čarovnic iz davnih vekov. Pod žensko je dogoreval ogenj. Bila je najbrž že mrtva. Duh po ožganem mesu me je silil na bruhanje. Na poseki v bližini je ležal popolnoma nag človek. Z grozo v srcu sem ugotovil: suhorski župnik Janez Raztresen. Kaj počno z njim? Ahac je stal ob nagem človeku z okrvavljeno črepinjo v rokah in nas srdito gledal. Dva mlada partizana sta stala ob župniku, na hrbtu je imel s črepinjo izrisan srp in kladivo.«

Ravnanje Dušana Pirjevca je opisal tudi Janez Menart in sicer kako je Ahac mučil župnika iz Prečne pri Novem mestu. »Nagega je valjal po glaževinah in mu s puškinim kopitom trl moda. Župnik ga je na kolenih prosil, naj ga ubijejo, pa ni nič pomagalo.«

Župnik Turk je novembra 1942 v pismu o partizanih in obrambi proti njim zapisal zanimivo oceno razmer, kot jih je sam videl: »Samo škodo in smrt so prinašali našim mirnim ljudem. Med nje so zašle iz našega kraja res same propalice. Pri nas so požgali in izropali vse vasi. Branimo se kar najodločneje in upamo, da se bomo ubranili te gozdne zalege.«

Edinstven dokument, ki priča, kako se je glede na realno dogajanje spreminjal odnos katoliško usmerjenega slovenskega kmeta do partizanov, je dnevnik Ivana Puntarja z bližine Unca. Puntarjevi zapisi, ki so nastali neposredno ob dogodkih, ponujajo izredno pomemben uvid v spremenjen odnos osveščenega kmeta do partizanov. Od močnih simpatij na začetku do odmika in naposled upora, izključno zaradi revolucionarnega in okupatorjevega nasilja, ki so ga spodbujali partizani. Ob tem, da je tudi iz Puntarjevega dnevnika razvidno, da okupatorjev ljudje niso marali niti v času, ko so bili ti še precej blagi in priliznjeni, kot pravi, niti kasneje, ko so se z njihovo pomočjo hoteli rešiti pred partizanskim nasiljem. Puntar, ki je partizane prej podpiral in občudoval, se je zaradi njihovega nasilja nad lastnimi ljudmi obrnil proti njim – krivil jih je za narodovo nesrečo ter sprejel vaške straže kot nujno samoobrambo proti partizanom.

Areilla Rea je junija1942 postala žrtev atentata v restavraciji »Italia« na Gosposvetski ulici v Ljubljani, kamor je VOS odvrgel bombo. To dejanje VOS-a je Kardelj obsodil, ker je šlo za Italijanko, zaradi česar ga je skrbela občutljivost okupatorja in s tem povezan partizanski ugled. «Ni dobro, da je bila ubita ženska. Treba je računati z malomeščansko mentaliteto in z Italijani, ki so tu posebno občutljivi.« Nobenega podobnega primera ne poznamo, da bi se Kardelj ali kdo od vodilnih komunistov pritoževal ob katerem od številnih partizanskih umoro slovenskih žensk.

Iz nekaterih poročil je razviden strog režim, ki je vladal pri partizanih: »26.6. ustreljen je partizan Sulc, ker se je 2x napil, enkrat grozil natakarici, drugič polit. komisarju, in partizan Robi iz 1. čete, ker je ukradel 21 konzerv marmelade in zapustil stražarsko službo. 26.6. je bila ustreljena partizanka Francka, ker se je nekemu civilu izrazila, da simpatizira le z Italijani in da bo ob prvi priliki pobegnila od partizanov in se pridružila Italijanom v varstvo.«

Župnik Presetnik, ki ga je povojna oblast leta 1946 postavila pred sodišče na montiranem procesu, je v svojih spominih, napisanih za potrebe sojenja, povzel vsesplošen strah in ogorčenje med ljudmi: »Pravijo, da se borijo proti okupatorju, pa domače fante ubijajo.«

Škerbec opisuje primer učiteljice Zore Janežič iz Vrhnike, ki so jo kot partizanko ujeli karabinjerji, a je niso ustrelili, ampak so ji, kot pravi, le postregli s cigaretami in črno kavo ter jo poslali v internacijo, medtem ko so 60 letno vdovo Urško Bavec, obdolženo, da nosi svoji hčeri v gozd hrano, ustrelili. Podobni primeri so med nasprotniki partizanov spodbujali sume, da so partizani povezani z Italijani.

Tradicionalno prebivalstvo in seveda duhovniki so bili prepričani, da je neposreden povod za okupatorjevo divjanje krivda partizanov, ki so Italijane izvali in se potem umaknili.

Škerbec poudarja, kako je bilo ljudstvo preplašeno in zbegano, ker italijanska posadka ni iskala krivcev za partizanske umore, ampak je večinoma pavšalno kaznovala moško prebivalstvo. »Ljudstvo je vse bolj preplašeno in zbegano. Italijani so streljali, požigali in odvajali v internacijo zaradi komunističnih zločinov nedolžne ljudi, komuniste pa pustili pri miru. Če pa je kdo le besedo izrekel proti komunističnemu divjanju, so ga ustrelili komunisti.«

Vaške straže v Loški dolini zaradi maloštevilčnosti niso bile sposobne varovati obrobnih vasi, zato so v Starem trgu in Pudobu zgradili lesene barake, kamor so hodili ljudje prespat. Škerbec: »Bilo je žalostno gledati, ko so hodili kmetje zvečer z družinami tja spat in gonili s seboj tudi svojo živino. Po barakah so bili ubogi prebivalci natrpani kot žveplenke.«

Tekst predstavljajo odlomki iz knjige Slovenski razkol, avtor dr. Jože Možina.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1237