35 letni kmet Janez Debeljak, ki naj bi bil nepojasnjeno kriv izdaje partizanov, ki so taborili več kot štiri kilometre stran, ni imel priložnosti, da bi se zagovarjal. Daki ga tudi ni zaslišal, njegova skupina se s tem ni ukvarjala, izvrševali so le »likvidacije«. Ljudi je umor pretresel, tudi kaplana Puharja, ki je sicer kljub italijanski prepovedi cerkveno pokopal ustreljene partizane, a je od tedaj začel v pridigah nasprotovati partizanskemu gibanju oz. svariti pred komunizmom.

Revolucionarni besednjak se ne sramuje vzročno-posledičnih nesmislov, da po eni strani zahteva neusmiljenost in prevzemanje odgovornosti za izvrševanje smrtnih kazni, tudi če ljudstvo zahteva drugače, v isti sapi pa govori o zaščiti ljudskih interesov in narodne oblasti, kar da je naloga osvobodilnega sodstva.

Članek v Delu 3. junija 1942 najprej pojasni, da je Komunistična partija vedno bila in vedno bo za dosledno ljudsko demokracijo. Pisec všečno pomensko frazo mirno umesti v domnevno prakso. »Tega svojega stališča ni le vedno zagovarjala v teoriji, temveč se je vedno – čeprav mnogokrat osamljena – zanjo borila proti vsem zakritim in odkritim diktaturam.« Komunistom je bila v propagandnem naletu samorefleksija tako tuja, da se zdi, da so verjeli v povedano, čeprav je bilo vse, kar so političnega počeli, vzpostavljanje komunistične diktature – že med vojno, sploh pa po njej.  Ljudska demokracija, ki so jo obljubljali, je bila samo zavajajoča fraza za načrtovano diktaturo komunistične nomenklature.

V veliko primerih so se partizani obnašali na način, ki je ljudem vzbujal vtis razbojništva. Partizanske rekvizicije so bile tudi zelo dobičkonosne, sicer ne bi razpolagali z zneski in bogastvom, kot ga zasledimo v dokumentih. Tako je na primer 12. julija 1942 štab bataljona Miloša Zidanška obvestil štab 3. grupe odredov o pošiljki kilograma in pol zlata, 150 zlatnikov ter 465 različnih srebrnikov.

Italijansko vojaštvo je med ofenzivo izvajalo hude represalije. Povod za okupatorjevo divjanje v vasi Travnik je bilo po Francu Mihiču dejstvo, da je neka partizanka v Sodolu iz zasede ustrelila italijanskega poročnika. Temu je sledil požig vasi, ustrelitev 14 domačinov 31. julija 1942. V vasi Travnik so okupatorji že dan prej napovedali požiganje hiš tistih, ki se ne bodo vrnili domov. Zvečer 31. julija so zažgali hiše, kakor so grozili. Namesto nekaj hiš je zgorela skoraj cela vas, saj je bilo vetrovno in ni nihče gasil. Vir iz protikomunističnega tabora je še natančnejši: »Vsega skupaj je zgorelo 106 hiš.«

Kako so se na dejstva o represalijah odzvali komunisti? Tone Šušteršič, politični komisar Gorjanskega odreda: »Mnenja sem, da kdor danes organizira belo gardo in tako razkraja slovenski narod, ni vreden, da dobi kroglo, ampak, da ga režeš. Belogardisti vrše svojo propagando tako, da govore, da so partizani krivi, da Italijani požigajo, ropajo in rušijo naše vasi, sploh, da so krivi vsega zla na našem ozemlju.«

Kidrič je v referatu zatrdil, da bodo ljudi na svojo stran pridobili v »pojasnjevalni kampanji«, zelo pomembno pa je bilo pridobivanje socialno šibkejših slojev, kar se je na podeželju uresničevalo z delitvijo veleposestniške zemlje. Tudi tu so se slovenski komunisti zgledovali po ruski revolucionarni praksi.

Priljubljenost, zlasti med revnejšimi sloji, so si poskušali pridobivati tudi z razdeljevanjem dobrin v lasti bogatejših. Poleg razdeljevanja zemlje, ki je bilo logistično bolj zapleteno, je bil v Loškem Potoku izdan ukaz, naj trgovci takoj razdelijo vsa živila in življenjske potrebščine prebivalstvu.

Tekst predstavljajo odlomki iz knjige Slovenski razkol, avtor dr. Jože Možina.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1235