Miloša Stareta je obiskal župan Paternost in mu povedal, da nameravajo ustanoviti vaško stražo. Stare je županu dopovedoval, da je vendar nemogoče, da bi vzeli orožje od Italijanov. Župan Paternost pa mu je rekel: »Gospod, vi tega ne razumete. Ko bi živeli na deželi, bi videli, da ne moremo drugače, ker nas bodo vse pobili.« Župan je imel osebno izkušnjo, saj so ga partizani vsaj dvakrat iskali, pred družino pa ubili tri sosedova dekleta.

Poudariti je treba, da so tudi v Velikih Laščah samoobrambo proti partizanom razumeli tudi kot zavarovanje proti okupatorju, ki se do vasi, ki so jih nadzorovale vaške straži, ni več obnašal tako kot med ofenzivo.

Partizansko vodstvo je očitno menilo, da si bodo s poostrenim nasiljem dobrepoljske vasi znova podredili, pa čeprav paralizirane zaradi ustrahovanja. Dne 4. julija 1942 sta sledili novi »obsodbi« na smrt z javnimi objavami. Žrtvi sta bila gostilničar in trgovec Štefan Mustar ter premožen lesni trgovec in avtoprevoznik Franc Babič iz Kompolj. Babiču, ki je imel tudi tovornjak, so očitali, da jim ni prijavil bencina in drugega blaga. Stane Mustar: »Kakšni osvoboditelji so to, če pobijajo naše poštene ljudi.«

Župnik Anton Mrkun iz Dobrepolja v svojem opisu dogodkov  navaja, da so 6. julija 1942 partizani nabili plakat, da bodo odslej streljali talce. »Ti so lahko vsi, ki niso komunisti. To nas je zelo prestrašilo.« 

Zgodil se je absurd, da je osvobodilni vojski ljudstvo zbežalo k okupatorju, partizani pa so jih želeli »privabiti« nazaj z grožnjami, kot poroča župnik Mrkun: »Dne 26. julija so partizani obesili nove letake, v katerih dajejo 24-urni odlog, naj se ljudje, ki so odšli pod italijansko zaščito, vrnejo. Ako se ne bodo vrnili, bodo ob priliki ustreljeni, imetje vseh bo zaplenjeno in uničeno.« Župnik je zvesto beležil najodmevnejše dogodke, na primer: »Partizani so do sedaj ustrelili 15 ljudi. Tudi dva otroka so ustrelili, ker sta prosjačila.«

Vodstvo OF ni dojelo, da s svojim početjem za večino prebivalstva ustvarjajo ravno nasprotno od tega, o čemer govorijo. Medtem ko je prebivalstvo zaradi partizanskih umorov, rekvizicij, latentnega strahu in sploh prisotnosti izredno trpelo, so se vodilni komunisti čudili, da je do njih hladno in boječe. Za velik del ljudi so bili partizani nasilna oborožena formacija, ki ogroža njihovo življenje in premoženje ter z vojaškimi akcijami in provokacijami izziva okupatorja, da se potem ta maščuje nad domačini.

Elementarno civilizacijsko raven, ki je temeljila na nedotakljivosti življenja in lastnine, je v pretežni meri spoštoval celo italijanski okupator, dokler partizansko delovanje ni sprožilo represalij.

Med mlinskima kamnoma Italijanov in partizanov so se ljudje morali odločali za eno ali drugo stran. Odločili so se za Italijane, ker so se ob njih počutili varnejše. Zakaj? Italijani po njihovi izkušnji sami po sebi niso sprožali nasilja brez razloga, praviloma je bil vedno povod ali vzrok, najpogosteje povezan s partizanskim delovanjem. Medtem pa je bilo partizansko nasilje nepredvidljivo, zato so se številni počutili ogrožene. V takem stanju se je rojevala oborožena protikomunistična obramba.

Župnik Mrkun je  pojasnil, da se katastrofa širi tudi na poljedelstvo, saj so številna polja neobdelana, potem ko so partizani streljali na kmete, ki so šli na njive, prav tako ni sena za živino, zato kmetje koljejo živino. Mrkun opozarja, da so se fantje in možje silno bali partizanov, »zaradi česar menjajo prenočišča, ob sebi pa imajo sekire, da bi se branili, če bi bili napadeni«. 

Tekst predstavljajo odlomki iz knjige Slovenski razkol, avtor dr. Jože Možina.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1240