Nemogoče si je predstavljati, da bi toliko žena iz različnih vasi in za njimi še mož imelo razloge za kakršnekoli simpatije do Italijanov ali kolaboracijo z njimi, saj so bili Italijani del njihove nesreče. Vendar pa so bili Italijani očitno manjše zlo od partizanov, zato so okupatorja prosili za pomoč, da se rešijo partizanov. V tej odločitvi, ki je bila z vidika zaščite ljudi takrat za domačine edina možna, tiči velika krivda zlasti komunističnega vodstva partizanskega gibanja, ki je s terorjem, ideologijo in ropanjem tako pritiskalo na ljudi, da so se zatekli k okupatorju.

Župnik Mrkun: »Partizansko časopisje silno hvali hrabrost partizanov, toda kdor jih je videl ob priliki italijanskih napadov, more reči, da so partizani silno plahi in boječi. Proti neoboroženim ljudem so kruti in neusmiljeni, a proti oboroženi italijanski sili so boječi in takoj beže, ko zaslišijo strele.«

Morišča po Sloveniji, ki so jih povzročili komunisti.

Partizani so Ano Kunc zajeli, ko je obiskala svojega moža v Zagradcu. Aninega pol leta starega dojenčka Valentina so partizani materi odvzeli. »Oklenila se ga je in ga ni hotela izpustiti iz močnega objema vse do tedaj, ko jo je eden od partizanov udaril s puškinim kopitom v zatilje, da se je zgrudila na tla.«

Vodstvo OF ljudstvu ni priznalo, da ima po naravni poti pravico razmišljati drugače od njih. Nikakor niso spoštovali civilizacijskih prvin, ki so bile prebivalstvu samoumevne, da je namreč škoda življenja, da človeka ne smeš ubiti brez razloga ter da ljudi ne smeš izpostavljati okupatorjevemu divjanju. Jemali so si pravico ubijati in žrtvovati življenje drugi ljudi za svoje »višje« cilje ter se hkrati čudili tistim, ki so se upirali izpostavljati svoje življenje za njihove politične namene.

Skupino grobov dobrepoljskih protikomunistov so v prisilnih »delovnih akcijah« po vojni komunistične oblasti dale zravnati z zemljo, podobno kot tudi drugod na slovenskem ozemlju. V civilizacijskem smislu je šlo za do tedaj nesluteno barbarstvo in nadaljevanje zastraševanja prebivalstva.

 V Strugah so se vodilni partizani na začetku trudili, da bi naredili dober vtis na ljudi. »Tu so pri maši na koru peli Kocbek, Brilej in Bebler ter ljudem po maši govorili: 'Mi vam celo pojemo pri maši, potem pa nas klevetajo, da smo proti veri.'«

V tajnem obveščevalnem poročilu Slovenske legije iz začetka avgusta 1942 je navedeno, da je zaradi partizanskih ropov vsa Struška dolina obubožana in da nimajo niti soli, moke in kvasa. Mnogi neprestano prihajajo prosit v Dobrepoljsko dolino hrane. Ko so partizani to opazili, so izdajali ponovno letake, da bo vsak ustreljen, ki bo odšel iz vasi. Kot prvi je bil iz Struške doline umorjen 71 letni berač iz Podtabora Janez Hegler.

Stružani prosijo italijanskega okupatorja za varstvo: Na italijansko poveljstvo sta prišli dekleti iz Strug ter po naročilu vaščanov prosili za zaščito Strug. Iz pisma: »Struženci smo v silno mučnem položaju. Partizani so prejšnjo noč zagrozili poklati vse Podtaborce, sploh vse prav misleče Stružance. Pričakovati je, da če vojaštvo ne pride v najkrajšem času, se bo to tudi zgodilo.« Domačine je stiska zaradi partizanskega ustrahovanja v preteklih mesecih prignala tako daleč, da so v prošnji navedli vse tisto, kar se jim je zdelo koristno, da bi Italijane vendarle prepričali. Zato so tudi obljubili, da bodo od Italijanov dobljeno orožje uporabili le za svojo obrambo in ga potem vrnili.

Vaški stražar Franc Tomšič iz Male vasi v Dobrepoljski dolini je po Nučiču takole opisal, kako so domačini doživljali tisti čas: »Mi nismo bili vojska. Mi smo bili kmečka vstaja. Kmečka vstaja proti boljševističnemu terorju.«

Umori več družinskih članov oz. posameznih družin so se dogajali v večini območij, ki so jih nadzirali partizani. Velik delež med ubitimi so povsod predstavljale ženske, celo nosečnice in otroci. Eden prvih primerov je bil po pisanju Slovenca ugrabitev in umor devetletnega Jožefa Zaletela, sina lovskega čuvaja iz Podbukovja 22. novembra 1941: »Truplo pa jim je bilo vrnjeno za Božič. Zločin, s katerim so se očrnili morilci malega Zaletela, je tako strašen, da se ne more na noben način opravičiti.«

Tekst predstavljajo odlomki iz knjige Slovenski razkol, avtor dr. Jože Možina.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1241