Predsednik Okrožnega sodišča v Celju Franc Sok v poročilu o delu v prvem polletju 1948 glede nalog sodišča navaja: »Brez dvoma je sodišče borbeni organ, ki se mora boriti zoper razredne sovražnike. Posebej mora paziti na ostanke kapitalizma, ki se pojavljajo v kakršni koli obliki. Sodišče mora biti ostro orodje v rokah delovnega ljudstva, s katerim bije boj za zmago socializma.«

Predvojni sodnik, ki ni dobil dobre politične karakteristike, ni imel po vojni kljub izkazani visoki strokovnosti nikakršnih možnosti, da bi svojo službo opravljal še naprej. To je na svoji koži občutil tudi predvojni sodnik okrajnega sodišča Leon Štukelj, bolj znan kot predvojni telovadec in olimpijec. Na ministrstvu za pravosodje LR Slovenije so v njegov karton zapisali: »Upokojeni sodnik, družbeno neaktiven, nima pogojev za sodniško službo iz političnih razlogov.«

Ker sodnikov, v katere bi imela partija polno zaupanje, ni bilo dovolj, so za sodnike postavljali tudi ljudi brez ustrezne pravne izobrazbe. Ker so se ti sodniki pri delu dosledno držali partijskih smernic, so bili pri oblasti še posebej cenjeni. Enega izmed njih je Okrajno sodišče na Ptuju leta 1950 predlagalo celo za odlikovanje. Svoj predlog je utemeljilo takole: »Kljub temu, da ima le osnovnošolsko izobrazbo, moramo ugotoviti, da ima velik razvoj, tako da ga uvrščamo med najboljše sodnike laike tukajšnje oblasti. Kazensko zakonodajo dobro pozna in jo revolucionarno tolmači.«

Boris Kraigher je glede vloge sodnikov v socialističnem sodstvu poudaril, »da je vsak sodnik lahko aktivist v naši borbi v tem, da se bo boril za to, da bo naše sodstvo postalo kvalitetno socialistično sodstvo. V tem oziru ni noben sodnik neodvisen.«

Ivanka Rozman je bila kmalu po vojni aretirana in skupaj s številnimi sojetnicami zaprti v bivši gestapovski kaznilnici v Begunjah na Gorenjskem. Od nje so na vsak način hoteli izsiliti priznanje kaznivega dejanja, ki ga ni, kot zatrjuje sama, nikoli storila. Ko njenega priznanja kljub strogih zaslišanjem niso uspeli izsiliti, so jo nekoč okoli polnoči odpeljali iz celice, češ da gredo v Drago, kjer jih bodo ustrelili. Vendar grožnje niso uresničili in so jih pripeljali nazaj v zapor. Kot je povedala Rozmanova, se je počutila kot živ mrlič in je bila zasliševalcem pripravljena priznati in podpisati vse, kar so od nje zahtevali. Za kaznivo dejanje, ki ga ni storila, je bila nato obsojena pred vojaškim sodiščem.

Med sodnimi procesi proti judovskim podjetnikom je treba omeniti proces proti Marku Rosnerju. Neutemeljene in presenetljive so bile obtožbe javnega tožilca, da je Rosner  v svojih podjetjih dovolil širjenje nacistične propagande. Rosner je bil Jud in je nedvomno vedel za ravnanje nacistov z Judi, takšne obtožbe so bile čisti absurd. Sodišče je vse obtožbe upoštevalo kot dokazane in je Rosnerju izreklo zaplembo podjetij. Da bi bil absurd popoln, so Rosnerja proglasili za osebo nemške narodnosti ter državljana nemškega rajha in mu še dodatno izrekli zaplembo vsega njegovega premoženja.

Ker je bil osnovni namen sodnih procesov proti trgovcem v zaplembi njihovih podjetij, je bila večina teh procesov zrežiranih. Sekretar Draksler je pozval vse sekretarje celic za pritegnitev vseh partijcev, delavcev in drugih v demonstracijo. »Člani partije morajo demonstracijo organizirati ter pritegniti ljudstvo za sabo, da bo demonstracija čisto spontana. Vse to mora ostati v konspiraciji v toliko, da ne bo nihče slutil, da to pripravljajo člani KP.« Do demonstracij je res prišlo, na njih pa so demonstranti – večinoma delavci in delavke iz nekaterih celjskih tovarn – vzklikali gesla proti priprtim trgovcem in s kamenjem razbijali izložbe njihovih trgovin.

Tito v govoru makedonskim zadružnikom v Skopju avgusta 1949: »Bilo bi napačno misliti, da je naziv kulaški element splošni naziv za vsakogar, ki ima 10 ali 15 ha zemlje. Ne moremo reči, da je srednji kmet tisti, ki ima 8 do 10 ha zemlje, kulak pa tisti, ki ima 10 do 15 ha ali več. Tako ne moremo potegniti meje. Meje določimo takole: kdo je za socializem, kdo je proti njemu. Če je kdo proti socializmu, je njegov sovražnik in se nič ne razlikuje od kulaka, čeprav nima niti pedi zemlje.«

Tekst predstavljajo odlomki iz knjige Rdeče nasilje – Represija v Sloveniji po letu 1945, dr. Milko Mikola.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1252