Nekoč sem denimo ravno v kuhinji pomivala posodo, pa se mi je priklatil eden pred okno in, da bi ga strela udarila, v roki je držal tisto svojo stvar v ustreznem agregatnem stanju, jo gonil sem ter tja in me bebavo režeče zijal skozi okno. Četudi se mi je pozneje zdelo smešno, me je ob pogledu na vse skupaj popadel pravcati bes. Mislim, vse ima svoje meje in še tako bebav človek bi moral vedeti, kje ta meja poteka. Pridivjala sem iz kuhinje, takrat sem bila že odraslo dekle in mu prisolila takšno okrog ušes, da je le odprl usta, zaprl ˝štacuno˝ in se prav hitro pobral. - iz knjige Parada posebnežev: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=shop&op=product&subop=show&productID=5048