Življenje Petje Kužela (54) iz Postojne je posejano z mnogi vzponi in padci ter preobrati. Med drugim se je pred leti rešil več kot dvajsetletne odvisnosti od heroina, alkohola in drugih drog, leta 2019 pa je naredil prelomnico na svojem jedilniku: opustil je vso hrano živalskega izvora in postal vegan.  

 Vaša mladost je bila zaznamovana z odvisnostjo od prepovedanih drog, alkohola, lažmi, krajami in življenjem na robu zakona. Kaj je bil vzrok, da ste zdrsnili v zasvojenosti?

Zdaj se mi zdi, da je minilo že celo stoletje od časov, ko sem bil odvisnik od prepovedanih drog. V bistvu pa je minilo »le« 13 let! Uh, kako čas leti. Še danes se zelo dobro spomnim, da so se mi zdeli neverjetno cool vsi, ki so se obnašali in govorili drugače kot večina. Ko sem bil recimo s strani koga, ki je bil starejši od mene, povabljen na joint marihuane, je bila to zame največja možna čast! A sčasoma je postala marihuana kar »dolgočasna«. Zato sem občasno vzel kakšen trip (LSD) in občutki so bili res mnogo močnejši od tistih pri marihuani. Nato pa se je zgodilo, da sem prvič poizkusil kokain. Brat mojega tedanjega prijatelja je namreč iz Amsterdama prinesel kar precej kokaina. Z mojim takratnim dekletom sva bila kakšna dva tedna vsak dan »na koki«. Bilo je čudovito! Um je deloval kot še nikoli in dobil si občutek, da mnogo bolje razumeš življenje, da si za nekaj stopničk višje kot navadni smrtniki, ki imajo tako običajna življenja in tako banalne probleme.

Petja Kužel

 Kakšno je bilo vaše otroštvo? Nekateri strokovnjaki pravijo, da vzrok za drogiranje leži v odsotnosti staršev in njihovem nesprejemanju otroka, nasilju v družini.

Moje otroštvo je bilo, in to lahko rečem na ves glas in komurkoli: čudovito! Mama me je vzgajala v glavnem sama, ker je bil oče zaradi službe (bil je kapetan dolge plovbe) pogosto odsoten od doma tudi po leto dni ali dlje. Navedel bom primer, ki me bo po mojem mnenju prikazal v pravi luči. Imel sem približno pet ali šest let, ko me je mama nekega dne pred blokom, v katerem smo živeli, zalotila, ko sem ležal na tleh nad pokrovom kanalizacije in skozi luknjice pokrova v kanalizacijo »metal« vse besede, za katere mi je predhodno mama povedala, ko sem jo to doma vprašal, da so »grde«.

Te besede sem shranjeval v svojem otroškem spominu, ko sem jih slišal govoriti svoje vrstnike. Vse, prav vse, kar me je takrat zanimalo, sem vprašal mamo, ki mi je vedno, ko je le lahko, namenjala svoj čas. Še tudi potem, ko je rodila mojo štiri leta mlajšo sestro. Ja, z vso gotovostjo lahko trdim, da sem bil pred začetkom obiskovanja osnovne šole in do dne, ko sem jo končal, kar nekakšen vzor ali model, po katerem naj bi se zgledovali moji sovrstniki. To je od njihovih staršev pogosto slišala moja mama.

Sta imela starša vpliv na vaše izobraževanje?

Po končani osnovni šoli sem se vpisal na srednjo pomorsko in prometno šolo v Portorožu, na navtično smer, saj je bil moj oče kapitan, in mi je to svetoval, potem ko je slišal, da bi se rad vpisal na družboslovno gimnazijo v Kopru (obdobje usmerjenega izobraževanja). To mi je nekaj mesecev pred zaključkom osnovne šole svetovala učiteljica slovenščine, ker sem imel talent za pisanje. Če se »obrnem nazaj«, lahko vidim sebe, kako z velikim zanimanjem berem športne in glasbene revije. Ja, želel sem si postati športni ali glasbeni novinar, najraje pa kar oboje! A pretehtala je bližina pomorske šole, živeli smo v Luciji, in očetova želja je bila, da grem na to šolo. Ustregel sem mu, verjetno zaradi nekakšne bojazni, da bi ga razočaral, ker mi je po materialni plati nudil vse, kar si otrok lahko želi. In tudi po čustveni bi mi lahko - rad me je vsekakor imel -, če le ne bi bil toliko odsoten. Ko ga ni bilo, je redno pošiljal pisma, se zanimal zame in za sestro.

Kakšne spomine imate na srednjo šolo?

V prvem letniku mi je šlo dobro, s tem, da so bile zelo očitne razlike. Bolj so mi »dišali« predmeti, kot so slovenščina, angleščina, zgodovina, zemljepis, psihologija, česar nikakor ne morem reči za predmete tehnične narave (matematika, fizika, navtika, pomorstvo). Ob koncu prvega letnika sem tudi prvič v življenju spoznal, kaj pomeni podkupljivost. Profesor fizike, ki mi niti pod razno ni šla, je jemal podkupnine od dijakov. Ko je že vse kazalo, da bom imel popravni izpit iz fizike, sem od enega od dijakov drugega letnika izvedel, da lahko profesorju dam, seveda tako, da ne bo nihče opazil, nekaj bonov za bencin, saj smo takrat živeli v obdobju stabilizacije, jaz pa sem bone prejemal, ker sem imel Tomosov moped. Profesorja sem torej podkupil z boni in fiziko sem imel zaključeno z oceno tri.

Kako je ta izkušnja vplivala na vaše dojemanje sveta?

Ko kot mladostnik ugotoviš, da svet okoli tebe ni tako idiličen in pravičen, se začneš spraševati, zakaj bi pa jaz bil? Zato sem tudi brez zadržkov sprejel prve dime jointa marihuane, ki mi je bil ponujen s strani znanca. In bilo mi je všeč, sam sebi sem se zdel blazno cool, tako drugačen od velike večine! Tako je marihuana kmalu postala moja zvesta spremljevalka. Kadil sem jo, ko sem jo imel, in če je nisem imel, sem zelo hitro prišel do koga, ki jo je imel. In to jaz! Jaz, ki sem bil zelo dolgo trdno prepričan, da ne bom nikoli kadil cigaret. Spomnim se, da ko me je mama poslala v trafiko po škatlo cigaret, se mi je gnusilo že samo držati v roki tisto škatlo!

Ste v srednji šoli kaj ušpičili pod vplivom drog?

V tretjem letniku pomorske sem kar v šoli, med glavnim odmorom, vzel pivnik LSD-ja, ki mi ga je dal prijatelj (no, takrat sem ga imel za prijatelja!), ki je prav tako obiskoval navtično smer, a v paralelki. Še dandanes se dobro spomnim, kako je izgledal pivnik LSD-ja ali trip. Ker tisti dan profesorja navtike ni bilo na šoli, smo lahko šli predčasno domov. Poklical sem še dva dobra prijatelja in tako smo se vsi štirje odpravili v lucijsko kegljišče. Seveda sta tudi »novinca« tistega dne pogoltnila trip z imenom “Yellow sunshine”. Ob spremljavi salv našega smeha smo kegljali in kegljali. V nekem trenutku sem se obrnil nazaj in videl, kako presenečeno in strogo nas opazuje natakar. Nič čudnega, saj smo metali kugle tudi, ko ni bilo več kegljev! Zato sem ostalim trem predlagal, da gremo stran.

In smo šli, s tem, da smo se najprej ustavili na bližnjem rokometnem igrišču, ki je bilo v neposredni bližini kegljišča. Seveda smo se krohotali, v nekem trenutku pa sem se odločil (zakaj, le dobri bog ve!), da splezam na prečko rokometnega gola. Ko sem tako »z višine« opazoval prijatelje, ki so se neutrudno zabavali, sem zagledal, kako se kegljišču približuje marica miličnikov (danes policijski kombi). Zadrl sem se na ves glas: “Škifi!” (miličniki), skočil s prečke in jo z ostalimi tremi ucvrl stran.  Imel sem tesne prijatelje, ki so počeli vse, kar sem počel sam. Bili smo ekipa, ekipa zadetih!  Bi lahko moja mama storila več? Bi mi lahko karkoli preprečila? Ne! To življenje, ki je povsem možno tudi zadnje, saj sem se že »naveličal« reinkarnacij, je resnično le moje in o vsem odločam le jaz!

In najhujša stvar, ki ste jo naredili, ko ste bili zadeti in pijani?

Zdaj, ko sem že skoraj četrt stoletja čist, me še vedno (če pomislim na to!) najbolj mori, da sem si kuhal odmerke heroina na žlici, ki je bila last moje pokojne babice in jo je imela v partizanih. Neki soborec ji je na žlico vgraviral njeno partizansko ime. Kar čutim svoje solze, ki so v pripravljenosti, da začnejo teči, če se spomnim na to. Nekega popoldneva sem bil z znancem, ki naj bi bil moj prijatelj, v enem od koprskih gostinskih lokalov. Tega, kar vam bom sedaj opisal, se ne spomnim, a imam zapisnik policije in kazen, ki sem si jo takrat prislužil. Ukradel sem denarnico ene od natakaric, ki jo je nič hudega sluteč pustila na šanku. Abstinenčna kriza mi je dala le še dodatni zagon, da sem storil, kar pač sem, in stekel sem iz lokala, kot da gori za menoj. Ta, ki je bil z mano in je ostal v lokalu, je nato policiji dal moje osebne podatke, jaz pa sem seveda dobil … kazen!

Kako se je potem zgodil preobrat v vašem življenju? 

Padec! Ja, padec, ki me je kasneje dvignil, mene in mojo stopnjo zavesti. Poleti leta 2008 sem ponoči hodil po Bernardinu in še danes ne vem, kako ali zakaj sem z višine dveh metrov padel v morje. Z glavo sem udaril v skalo in padel v komo. Na mojo srečo je to videla neka gospa, ki se je ravno takrat nahajala v bližini. Takoj je poiskala varnostnika Hotelov Bernardin, ki me je prišel iskat v morje (na srečo je bila oseka in se me je kljub temi videlo). Nato so me z rešilcem odpeljali v izolsko bolnico, kjer sem bil še mesec dni v komi, potem pa ostal tam vse do odhoda v Ljubljano na rehabilitacijo (društvo Vita; pomoč po nezgodno pridobljeni možganski poškodbi).

V procesu zdravljenja vaše duše vam je menda pomagalo tudi pisanje.

Ko sem začel pisati, še nisem vedel, da bo to moj avtobiografski roman v pismih z naslovom Vrnitev - Pisma bivšega odvisnika (knjiga je izšla leta 2018 pri založbi Primus). Neprizanesljivo sem pisal o svoji preteklosti in tudi sedanjosti, in danes si lahko (ponovno!) rečem: »Hvala, Petja!« Ja, res sem moral dati ven iz sebe, iz svoje duše, vso umazanijo, ki bi me zelo verjetno zavirala na poti duhovne preobrazbe. Jaz pa sem »krvavo« potreboval katarzo, da si lahko začnem ustvarjati novo življenje. In seveda sem si v tem novem življenju čedalje bolj želel najti in imeti sopotnico! Žensko, ki jo bom ljubil, ji zaupal in z njo začel ustvarjati srečo.

Je bila med vama s Saro ljubezen na prvi pogled?

Sam sem se v Saro zaljubil, še preden sem jo sploh videl! Kako je to mogoče, bi lahko kdo vprašal. Šlo je za dopisovanje, ki je kmalu preraslo v ljubezen. Njen elektronski naslov sem dobil na sedežu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani. Kako sem se znašel tam? To je bilo v času, ko je potekala moja rehabilitacija v Ljubljani (zavod Zarja), občasno je v stanovanjski skupnosti, kjer sem bival, delal Franci Rogač. Ker sem mu pokazal »nekaj«, kar sem napisal, me je nekega dne, ko sva se srečala v centru Ljubljane, vprašal, ali imam čas. »Ja, imam,« sem mu odgovoril. »Zakaj pa?« In vedno prijazni Franci me je povabil, naj grem z njim do Društva slovenskih pisateljev. No, tam sem bil z enim in edinim namenom, ciljem: da začnem pisati knjigo.

Toda kasneje se je »zgodilo« nekaj še lepšega, »dobil« sem Saro! Saro je presenetilo, da ji je začel redno pisati dolge maile nekdo, ki ga sploh ni poznala. Še sedaj se dobro spomnim, da mi je odpisala na moj tretji mail. Kako vesel sem bil! In tako sva nadaljevala z dopisovanjem. Dokler se nisva (končno!) videla v Ljubljani! Še »nekaj« bi zelo rad povedal: Sara me je »razorožila«. Morda bo komu ta izraz čuden, nejasen, zato ga bom razložil: to je, ko se človek, v mojem primeru moški »zrelih let« ne bori več z življenjem, temveč ga sprejme, takšnega, kot je, in jo sprejme, takšno, kot je!

Je ona imela prste vmes tudi pri vašem veganstvu?

Ja, s Saro ob sebi je bilo res enostavno preiti najprej na vegetarijanstvo, nato pa še na veganstvo. Je pa res, da sem bil na začetku svoje veganske poti večkrat zmeden, saj nisem natančno vedel, kaj vsebuje in kaj ne vsebuje živalskih sestavin. Toda, kot že nič kolikokrat je Sara (večno ji bom hvaležen!) vse brezhibno izpeljala in me mnogokrat tudi podučila. Ja, veganstvo mi resnično pomeni tisto stopnjo v razvoju človeka, ki si lahko oddahne in čestita, saj ni več potrošniška pokveka, ki nima lastnega jaza! Poleg nje je name najbolj vplivala knjiga Hrana za mir, ki jo je napisal Will Tuttle. Gre za ljubezen do življenja! Miroljubje!

Kako vzgajata otroka? Sta deležna kakšnih očitkov okolice zaradi tega?

Vzgajava ga v veganskem duhu, v duhu spoštovanja do vseh živih bitij in narave. Ne, očitkov k sreči nisva deležna, in tudi, če bi jih bila, bi bili povsem neupravičeni, ker je najin sin odličnega zdravja in se čudovito razvija. Je precej velik za svojo starost (7 let), večji od večine vrstnikov, in izredno močan in vzdržljiv, poleg tega ga odlikujeta tako umska kot čustvena inteligenca. Vse to je več kot dober dokaz, da mu popolnoma nič ne manjka.

Kaj je bilo težje: odpovedati se drogam in alkoholu ali hrani živalskega izvora?

Oboje je bilo (zame!) logično. Na vse tiste, ki se drogirajo, gledam kot na žive mrtvece. Na tiste, ki se prehranjujejo s hrano živalskega izvora, pa kot na naročnike umorov.

Zakaj nekaterim odvisnikom uspe, drugim pa ne? Kaj je skrivnost pri zmagi nad vsakršno zasvojenostjo?

Gre za slog življenja, za nekakšen stil. Menim, da je večini všeč, da so zadeti. Zato so tudi pripravljeni storiti vse mogoče in celo nemogoče, da potešijo svojo željo, nujo, potrebo. Skrivnost pri zmagi nad zasvojenostjo je le ena, in sicer, da ni več skrivnosti, da ni več bežanja pred samim sabo, pred odgovornostjo! Da si pošten do sebe, do svoje duše, do vseh drugih ljudi, pa če so ti všeč ali ne. Čas na tem planetu naj bi bil za vse omejen, če je temu res tako, bi se tega morali zavedati in dvigniti svojo stopnjo zavesti. Moja resnična droga je sedaj že dobrih deset let moja mantra, ki me vsak božji dan spremlja od jutra do noči, ko zaprem oči. Postala je neodtujljivi del mene samega, moje družine, mojega obstoja, mojega pojmovanja življenja, ljubezni. In ja, tudi mojega pojmovanja smrti!

V knjigi 'Odločitev za ljubezen' ste navedli, da je biti vsejedec nekaj podobnega kot biti na heroinu, biti vegan pa je po drugi strani nekaj podobnega kot biti na kokainu. Zakaj takšna primerjava?

Kar bom povedal, temelji zgolj na mojih osebnih izkušnjah. Ko sem bil še vsejedec, se mi je pogosto zgodilo, da sem se po zaužitem obroku počutil težkega, nesposobnega za karkoli, nič se mi ni dalo, samo ležal bi. Ko sem bil na heroinu, je bilo zelo podobno: ko sem dobil svojo dozo in vse dokler sem bil pod vplivom droge, mi je bilo popolnoma vseeno za vse. Bil sem v tistem svojem (lažnem) svetu, dokler nisem začel čutiti pomanjkanja, in potem se je spet prižgala rdeča lučka: kje dobiti denar za nov odmerek? Sposoditi si ga ali ukrasti. In tako iz dneva v dan.

Doma mi ni bilo težko ukrasti denarja, ne mami ne sestri. To primerjavo sem dal, ker se še zelo dobro spomnim tistih dveh tednov, ko smo s prijatelji njuhali kokain vsak dan, kar sem že zgoraj omenil. Samo njuhali smo, jedli nismo skoraj nič, a imel sem neverjetno čiste, jasne misli. Na kokainu hitreje razmišljaš, bolj si dovzeten za okolico, zase, za vse. In isto se počutiš, ko ne vnašaš vase trupel nedolžnih bitij, ki niso na tem svetu zato, da bi jih jedli, ampak zato, da bi bila naši prijatelji.

Je veganstvo v vsakem primeru zdravo ali so kakšne pasti?

Vegani so, vsaj splošno gledano, zagotovo boljšega zdravja, kar pomeni, da imajo tudi boljši imunski sistem kot vsejedci, a le, če se prehranjujejo zdravo, ker vemo, da ni vsa veganska hrana nujno tudi zdrava. Zdrava je le tista hrana, ki je čim bolj nepredelana, v takšni obliki, kot jo je dala narava (sadje in zelenjava). Glede na to so lahko vsi, ki se prehranjujejo tako in tudi sicer živijo zdravo, povsem mirni. Za svoje zdravje je namreč vsak odgovoren sam. Le sami lahko poskrbimo zase in ne obstaja nobena čudežna tabletka ali injekcija, ki bi to naredila namesto nas.

Damjan Likar

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1254