Kako naj najdem smisel, v tej norosti, naj se ga mar izmislim? Zakaj sploh rabim smisel mi ni popolnoma znano, a tako pač je. Vsi smisli, v prisotnosti katerih sem odraščal so mi tuji, prazni. Ne najdem ga niti v knjigah, niti v verah sveta, ne v tišini večni. Vmes sem ga že nehal iskati, pravijo da pride sam, pa mi čakanje ni ravno vrlina, in kako naj sploh človek čaka na nek smisel križem rok? Včasih mi rečejo, da preveč razmišljam, mogoče res, a kako človek sploh ve kdaj razmišlja dovolj in kdaj premalo? Pa vse skupaj tako z mislimi nima nič, prej z nekim ne popolnoma določljivim občutkom praznine, ki ostaja, pa če se se tako zaposlim z vsakdanjostjo.

Še najbližje nekemu mojemu razumevanju so prišli indijanci, ki pravijo, da je ta praznina, pomanjkanje smisla, realno stanje vsakega bojevnika in da je življenje v tem svetu v najboljšem primeru samo "kontrolirana norost." Stvari naj bi počeli z isto resnostjo in predanostjo, kot da so resnične in imajo neko težo, čeprav vemo, da je nimajo in da je na koncu vseh koncev čisto vseeno, smrt je za vse enako kruta. A kaj ko jaz nisem ravno bojevnik, ne po njihovih, ne po svojih merilih.

Spet tretji pravijo, da naj bi človek našel svoje talente in jih razvijal, počel nekaj, kar ga veseli, da to izpolnjuje, zapolnjuje. Seveda to vse skupaj ne škodi, a vprašanja smisla (vsaj zame) ne reši.

Pa gremo k ljubezni, tej sladki iluziji, temu nektarju obstoja, temu hormonskemu neravnovesju, tej gonilni sili. Tu je smisel jasen - potomstvo, a če je to vse kar je, ohranitev vrste, sejanje genskega materiala, potem sem nad vsem skupaj blago rečeno razočaran, potem bi bil skoraj rajši čisto navadna opica z repom. Opice ne potrebujejo smisla.