bila je druga svetovna vojna. bilo je nekje v Semiču. kot vemo, so bili takrat nekateri na eni, nekateri na drugi strani in tako je bilo tudi z bratom, ki je bil v partizanih in sestro, ki je bila "bolj cerkvena." nekateri od ljudi, pa so bili žal tudi v vlogi "terencev," rekli so jim tudi likvidatorji. predvsem so bili takšni, kot vemo v "komunističnih" vrstah.

eden takšnih je dobil nalogo, da "pospravi" sestro tega partizana, kar je tudi storil. zakopal jo je sam, nekje skrivaj, pravijo, da je bilo pod lipo. seveda so vsi, v tako majhnem kraju sčasoma izvedeli dejstva in tako jih je nekako izvedel tudi naš partizan, ko je bilo vojne enkrat konec. ohranil je hladno glavo, ni se maščeval, še več, z likvidatorjem svoje sestre sta se celo spoprijateljila, še desetletja kasneje sta namreč velikokrat skupaj preživljala večere zdaj v zidanici enega, drugič drugega. ko je bila noč že pozna, ko je zmanjkalo špeha in čebule, je po grlu tekel še zadnji kozarec vina, se je ta naš partizan vedno rahlo sklonil k svojemu prijatelju in mu vsakič rekel isto: "ti bi, glede na vse, res moral vedeti kje je pokopana moja sestra." prijatelj ni rekel nič, le kakšen teden je trajalo da se je pomiril vsaj do te mere, da je ponoči lahko zaspal, do naslednjega tedna, ko se je vse skupaj znova ponovilo. in tako leta, desetletja.

zakaj je, kljub vsemu vztrajal v tem čudnem druženju ni znano, mogoče je na takšen način kaznoval sam sebe, kdo bi vedel, vsekakor pa mu življenje tako ali drugače ni bilo preveč naklonjeno.