pa od kje, od kje za vraga ljudem prepričanje da se bodo stvari spremenile tako rekoč same od sebe, če si bomo le želeli spremembe, razmišljali pozitivno, si govorili lepe stvari, sedeli in si želeli, slepo verjeli?!? ok, če bi bli prazen, nepopisan list, bi blo vse skupaj mogoče še sprejemljivo, ampak na desetletja napačnega ravnanja, napačnih vzorcev, prepričanj, strahov, tesnob in iluzij, ki smo jih polni vsi, pa je to pričakovati ne samo naivno in neumno, ampak naravnost noro! vem, ljudje smo večinoma nagnjeni k hitrim, enostavnim, nebolečim rešitvam. leni smo, vsaj kar se tiče nas samih. nepopustljivi do vseh razen do sebe. ampak ravno zato pa tudi smo v tem krču, v tej slepi ulici, v tunelu z počasi ugašajočo lučjo. bežimo pred odgovornostjo in jo na vsak način želimo preložiti na druge, nesposobni odločitev plovemo izgubljeni brez krmila po življenju, če imamo srečo vsake toliko časa nasedemo na kakšni čeri. in jokamo, jamramo. vse, samo da se ne bi vzeli v roke, bili aktivni, odgovorni za svoje bistvo, pisci lastne zgodbe. vse, kar nas ovira in smo si uspeli nabrati po poti do tega trenutka, vsa teža preteklosti, vse ovire, bolečina in strah, vse česar se hočemo in moramo znebiti, odvreči, ne bo odšlo samo od sebe in ne bo odšlo z nasmehom. ne bo odšlo brez truda, dela, trpljenja, solz in joka. ker stvari pač v tem našem vesolju delujejo drugače, po zakonih na katere žal nimamo vpliva, pa če si ga še tako želimo. lahko jih sprejmemo ali pa zavrnemo, odločitev je seveda naša. vesolje je vedno v popolnem ravnotežju, mi pa le, če si to res želimo in smo za to pripravljeni trdo delati, se žrtvovati. lahko pa še vedno nežno praskamo po površini in tavamo v mraku, brez, ampak prosim, za božjo voljo, ne od tega pričakovati razsvetljenja, čudežev, miru in harmonije. ker jih ne bo. "...odločitev, ki se rada sonči, ta je vse!"