še eno tistih področij, ki se jih ne da v celoti objeti samo z razumom, mislimi. posledično so opisi in besede samo približki nečesa že v osnovi neopisljivega. zato toliko inačic in zmede. 

realnosti je toliko kot ljudi, milijarde njih, vsak ima svojo. navadno si poiščemo ljudi, ki, vsaj v za nas ključnih točkah, mislijo in čutijo podobno. takšni pač smo, močnejši v čredi, obkroženi z enakimi. a še vedno imamo vsak svojo različico realnosti. nobena od teh ni ne napačna ne pravilna samo je. imamo pa ljudje eno zlata vredno sposobnost, da si lahko to realnost kadar koli spremenimo. le če si dovolj in iskreno želimo. 

problem je predvsem pasivnost. veliko lažje nam je sprejeti delčke realnosti drugih, kot pa da si ustvarimo svojo. sploh, če nam jih servirajo vsakodnevno na pladnju. zopet smo pri človeški zgodovini. še pred 50 leti je bila takšna praksa dobrodošla, življenja ljudi so se spreminjala mnogo počasneje kot danes, napredek je bil tisočkrat počasnejši, informacij ni bilo. med življenji otrok in staršev ni bilo veliko razlike. danes je žal drugače, veliko drugače. razmere se spreminjajo iz dneva v dan, količina informacij, ki jih sprejmemo v samo enem dnevu je strašljivo prevelika, da bi jih lahko procesirali. prihaja do prenasičenosti in posledično zopet - pasivnosti. (pravilne) odločitve so skoraj nemogoče, pritiski ogromni.

 tako tavamo iz dneva v dan, brez lastnih orodij, ki jih večinoma še nismo mogli razviti, brez kontrole, odvisni od nekih tujih dejavnikov. pa to samo po sebi niti ni takšen velik problem, če bi se le tega zavedali. pa se ne, vsaj večina nas. ko stvari ozavestimo jih končno lahko tudi spremenimo, se znebimo vsega kar nas omejuje in si ustvarimo lastno realnost, tisto edino pravo, našo. na srečo, nam je ta ista naša zgodovina človeštva zapustila tudi orodja, s katerimi to lahko dosežemo. poiskati jih moramo sami...