Seveda ima, kot vsak drug sistem, tudi samooskrba svoje pomanjkljivosti, vprašanje je le, kateri sistem ima za ljudi in naravo dolgoročno več prednosti kot slabosti. Nekoč smo (prehransko) samooskrbo že imeli in ne vidim razloga, da je ne bi imeli spet.

Spomnem se (rojen 1981), kako smo bili doma v zadnjih letih pred razpadom Jugoslavije skoraj popolnoma prehransko samozadostni, imeli smo vrt, njivo, dva prašiča, kokoši, govedino in mleko smo kupovali pri sosedih, ogrevali smo se z drvi,... In tako nekako je bilo na področju celotne države, saj smo bili preko 80% samozadostni s hrano. No, od takrat smo pri nas doma živali počasi opustili, vrt pa je ostal in že kar nekaj let na njem starši (sam sem se že odselil) pridelujejo izključno ekološko hrano.

Sam imam seveda tudi razmeroma velik vrt, na katerem ekološko pridelujem vse vrste zelenjave, imam tudi sadovnjak. Meso, jajca in krompir, ko mi domačega zmanjka, pa se trudim kupovati od lokalnih kmetov.

Samooskrba obstaja tudi, ali pa predvsem na osebnem nivoju, začne se že s tem, da porabimo le toliko (ali pa celo manj), kot zaslužimo in živimo čim bolj v skladu s svojimi potrebami – če se v avtu vozimo pretežno sami, ni nobene potrebe po velikem in močnem avtu. Sam vozim 10 let star majhen avto z razmeroma majhno porabo, nizkimi stroški vzdrževanja, nizkim zavarovanjem, za katerega nisem potreboval kredita. Adaptacija majhnega stanovanja – 35 m2, je trajala 4 leta, veliko sem naredil sam in vse skupaj mi je zneslo brez kreditov. Ker živim sam, večjega ne potrebujem, prostor je obvladljiv, cena ogrevanja je sprejemljiva... Se pa seveda splača kupovati kvalitetne in seveda tudi dražje kuhinjske aparate in podobno, saj trajajo dlje, se manj kvarijo in trošijo manj elektrike.


 V iskanju boljših rešitev sem seveda našel tudi tako imenovane eko vasi, kot primer drugačnega, sonaravnega načina življenja. Poleg vse teorije sem želel zadevo videti tudi v praksi. Ker pri nas takšne, že delujoče in odprte eko vasi nisem zasledil, sem se odpravil v sosednjo Hrvaško, kjer sem v Istri odkril eno takšno eko vas, Eko-art center Eia. Tam so sedaj 3 družine/gospodinjstva, vsak ima svojo hišo iz naravnih materialov, svoj permakulturni vrt, individualno solarno elektrarno in zbiralnik deževnice. Po načelih permaculture imajo urejene tudi kompostne WC. Eno najbolj pomembnih načel, ki sem ga odkril preko permakulture je, da ni univerzalnih rešitev, modelov, ki bi se jih delo enostavno prenesti iz enega okolja v drugega, ne, vsak problem, vsaka situacija zahteva individualen pristop, nekakšno malo revolucijo. 

Takšen individualen pristop potrebujemo tudi v Sloveniji. Kot lahko opažamo že dlje časa, slepo prenašanje praks in vzorcev iz tujine ne deluje najbolje. Tudi globalizacija kot takšna ni najboljša rešitev za tako majhne narode, ki na svetovne razmere nimajo nobenega vpliva, ampak so zelo izpostavljeni in prepuščeni na milost in nemilost velikih. Na boljše, vsaj dolgoročno, ne bo šlo brez neke oblike samozadostnosti. Vsaj na področjih, kjer bi lahko (prehrana, lesarstvo,...) bi bilo smiselno to samooskrbo povečati tudi zato, ker bi denar ostajal doma, namesto da odteka v tujino. Tudi delovna mesta, ki bi jih to prineslo niso zanemarljiva (več desttisoč). Sploh pa se je potrebno vprašati, zakaj lastnih, od boga danih virov, ne izkoriščamo, še več, celo zanemarjamo jih.