Lara Arh

Ni ga opravila, ki bi ga mati ne mogla opraviti bolje od hčerke

Roko na srce. O cankarjanski materi se je moški spol vedno izrekal in se vedno bo, medtem ko številne vsakodnevno trpinčene hčere, modro molčijo. Vzgojene k podložnemu molku ostajajo tako znotraj družine kot tudi izven nje, neopazne in preslišane. Tovrstni molk žensko zagotovo najglobje in najbolj boleče zaznamuje, bi se pa njena okolica nad obelodanjanjem tega, flegmatično odzvala: »Jebo te bog, koji si mi ti kurac drama queen!« Psihiatri bi z okamenelim izrazom na obrazu množično tiskali pripravne diagnoze. Pajade. Preteklost je, ko ne ubije, vedno znova nedolžna. Nikomur se ne ljubi ukvarjati z njeno temačno prezenco.  

/Kar znotraj sebe zakopljemo, nas bo žrlo od znotraj navzven/

Na dnevni ravni spoznavam dekleta in žene, ki z materjo niso sposobne zgraditi funkcionalnega, zdravega, vzajemno spoštljivega odnosa. Nikakor ne, ker bi si same tega ne želele. Povprečna ženska je v lastni biti neizčrpen utopist. I

Mnjah. Sama sem izkusila 'slovenski' nacionalizem kot pol italijanke. Pa ne, da bi ga želela krstiti 'slovenskega', ker nacionalizme srečaš vsepovsod. Srečala sem jih kajpak tudi v 'Italiji', kot pol slovenke: gre za miks gnusa, strahu pred neznanim, različnim. In tako sem bivala, bivam in javverjetneje bom do konca življenja bivala. In mi maštamo o integraciji tujcev na ozemlju, kjer nas še naša domovina noče sprejeti??? Iluzij imam poln kurac in z njo tudi celo humanistiko. Hipokrizija Ampak po drugi strani, apriori, nikomur ne zapiram vrat. Vse ostalo je le kupček besed, ki se sicer kepo slišijo, a še sebe v bistvu ne napitajo. Prečudovit zapis Alma, hvala.

kamni ne smemo preveč govort. Se nam potem glasilke vnamejo :D :D :D

Moja glava je izredno svojeglava. Ona neprestano obratuje. Piči in gre po svoje. Vzpenja se po trampolinih, dela prevrate in v potankost proučuje svoj poslednji salto mortale. Glede na lenobnost fizičnega telesa menim, da so napak glavo, na napak telo prišili. To bo to. Telo nikdar in nikoli ne sledi mojim umskim naporom (in prevratom), saj je že od same mahinacije procesov fizičnega dela, krepko preutrujeno. 

Najbrž nikomur ni tuj eden izmed najpogostejših miselnih absurdov: "ključ moram vreči v torbo." Um si stavek ponavlja in ponavlja do točke, ko samega sebe prepriča, da je ključ že v torbi. Mnjah, ko bi vsaj tam potem resnično bil ... Guess what? Kakor si naredimo. Ko ta absurd enkrat spoznamo, razpolagamo z vsemi orodji, da saniramo morebitne, neprijetne posledice.

Možu sem nekega dne dejala, da želim imeti v sobi montirano bradljo. Naročila sva jo in zmontiral jo je. Vse do danes je ostala praktično nedotaknjena. Vsak večer, ko sem lezla pod kovter in jo na par metrov dista

Kdor me pozna ta ve, da odvisnosti ne maram in ker je temu tako in ker sem v svojem življenju razpolagala zgolj z zaposlitvami za določen čas sem, sebi certificiran idiot, leta in leta nosila oreščke na stran. Za starost, ker penzije itak ne bo. Za težke čase, saj mi jih nihče ne bo pripomogel premostiti. V tridesetih letih so se kajpak oreščki nakopičili, pa jih vendarle ni toliko, da bi lahko človek od njih, vsaj dve leti, spodobno preživel.

Besna sem kot pes, trga se mi srce in počutim se eksistencialen idiot na celi črti, kajti dokler imaš na bančnem računu denar, nimaš pravice do socialne pomoči, denarno nadomestilo pa mi že lep čas ne pripada več. Pred tem sem bila pet mesecev na bolniški, s pičlimi 460 Eu/mesec, že za samo kritje položnic v bloku izplačujem cca. 400 Eu/mesečno, odkar so se sosedje večinsko odločili za izgradnjo nove fasade. Pa še leasing na avto imam, ker bi si brez avtomobila, zaradi slabih infrastrukturnih povezav, morebitne nove zaposlitve zamisliti ne mogl

Ika, najbrž sm te prehtela. Kamen sem že. Trenutno kar obmorski. :) :) :)

teroristične cokle??? ;)

ujej. gor gor.

V 21. stoletju naj bi nam lažna informacija ne več predstavljala in ne povzročala težav. Laži je namreč od pradavnine beleženih nešteto. Vsak malar ima pač od nekdaj svoje oči. Več strahu je v njih, bolj bo popačena reproducirana podoba njegovega izkustvenega sveta. Problem nastane, ko prične človek častiti katerokoli informacijo, ne da bi doumel njeno izvorno naravo. Takrat jo bo pričel reproducirati in širiti okrog sebe misleč, da je to njegova edina poznana in možna verodostojna 'resnica'. Dejstvo je, da se od pradavnine nismo bistveno spremenili. Jezik strahu in simbolike smo povsem zamešali z jezikom resnice.

Kar se sliši ‘fajn’ in nudi uteho, ni nujno resnično. Resnica je le redko sladko zveneča in lepobesedna. V zadnjih desetletjih je zahod popadla manija čaščenja verovanj in religij, skonstruiranih v podporo različnim bivalnim sistemom in politiki teh. Lastni veri niti pod točko razno ne verjamejo in ne zaupajo, z lahkoto pa objamejo in ponotranjijo tujo. Otroke takšnih starše

Iiiiii, razrezali so me. Kako lepooooo