Mislim ….zadevo je treba definirat. Stanje takšno kot je, ne more shajati brez tega, da ga dam v nek bogve če pameten kalup. Svet z vsem svojim škripanjem in pokanjem po šivih bom pustil tam zunaj. Naj se sam bode z vsem skupaj pri svojih minus desetih stopinjah z globalnim segrevanjem in z vso svojo iz vajeti pobeglo brzino. Noro.

Ne, svetu danes ne morem pomagati. Nič! Bom raje malo šaril po svoji lobanji. Nisem kakšen nevrokirurg ali kaj takega. No, pa tudi če bi bil, menda ne bi mogel sam sebi popravljati povezav po možganih. Če bi lahko, bi pa verjetno kdaj malo pošaril po tisti zmedi. A ti sploh kaj misliš, jebenti?! Ja pa ja de! Sploh se ne zalotim pogosto, da bi sploh počel nekaj, kar bi brez dileme poimenoval razmišljanje. Tehtanje in barantanje, celo nekakšen majhen boj mogoče. Drenjajo se med sabo in prerivajo besede, ki bi rade postale misli. Odločna bi rada stopila naprej, pogumna še bolj želi biti prva. Oprezna se ideja razkorači pred njima in zadrži ta naval. Pogledajo se vsi skupaj in zastanejo za trenutek. Presodi neka gnila mala reč, da je treba paziti na všečnost in na to kaj drugi pričakujejo od njih. V ozadju pa mrmrajo modre izkušnje in mirijo prehitre razvrvane kolegice. Ne pozabite, da smo se vsega morale naučiti in da je šele čas in veliko sprejemanja tisto, kar nam je dalo modrost!! Vedno povem kar mislim, mi je nedavno spet zatrjeval nekdo, ki mu ni bilo znano, da sem sit ljudi, ki sami sebi in meni lažejo, da so takšni.

Prjatu, sem si mislil, še tega kar zdaj blebetaš, ne misliš zares. A misliš, da jaz povem kar mislim? Ne, za vso zmedo, ki nabija tam kjer naj bi se rojevale resnične besede, za tisto še niso iznašli pravih pisav in glasov.

Živim v času, ko prosperirajo tisti, ki jim hitreje delajo možgani. Ne bolje in bolj modro! Ne, hitreje. Tisti, ki lahko obdelujejo več podatkov hkrati in še takrat jim nenaden tretji signal ne zamaja in ne zmoti sistema. Hladnokrvno dajo tretjega za nekaj sekund na čakanje in mislijo naprej. Brez boja , brez zmede in vsako uro in dan! In tisti , ki je bil še malo prej tretji je zdaj že v obdelavi. Moje misli pa se drenjajo in prehitevajo, spijo in se umikajo. Že prvi problem je na čakanju, drugi ima vse izglede, da zamočim v enostavni komunikaciji z njim, tretjemu samo neartikulirano dam vedeti, da so moje misli odsotne in nezmožne za pametne reči.

Med nami so ljudje, ki odkrivajo nove svetove in takšni ki rešujejo stare. Okoli mene hitijo ljudje, ki obvladajo strese in premike. Sprejemajo odločitve. Ponekod se siromaki borijo za življenje, drugje spet se skrivajo pred kroglami. Herojski dobrotnik reši cel kup življenj, nek drug zablodeli um pa v svoji goreči veri pobije za malo vas nedolžnih ljudi.

In vsi stremijo k idealu. Vsi stremijo k življenju brez težav. Brez boja, Brez skrbi za karkoli.

Mene pa od vsega hudega na planetu …v bistvu čisto malo zebe v tace. Dva metra stran imam copate.

Ampak nimam časa ….ker ravno mislim!