O delu je bilo na mojih straneh pa res napisanih kar precej stavkov. Z raznih strani smo se lotili te tematike. Velikokrat smo govorili o razvrednotenju, o tem kako nihče več ne ceni izkušenj, o podplačanem delu in še o vseh sort stvareh. In skoraj vedno smo delo samo po sebi , označevali kot svetel, pozitiven pojav. 

Vendar pa obstaja tudi negativna, grda, malodane hudobna oblika dela. Glede na svojo grdo naravo ima ta varianta tudi primerno ime. Imenujemo jo »delo na črno«! Tudi sam ne morem, včasih celo ne upam stopiti na stran tega nizkotnega pojava, saj če je nekaj negativno in grdo, pač tega ne moremo zlahka prikazati drugače. Moram pa reči, da imam vsaj glede na interpretacije tistih, ki se glasno »borijo« proti temu pojavu, pogosto kar nekaj pomislekov.

Pri nas namreč, zelo tipično, taki tiči, vsak problem prikažejo zelo napihnjeno. Podatki, ki jih uporabljajo za svojo argumentacijo, so pobrani z zgornjih mej prilagojenih vzorčnih skupin in slika, ki jo prikažejo, je često res kar grozna.

Zanimivo je, da edina stvar, ki se mi zdi potencialno dokaj problematična, pogosto sploh ni predmet debate. Gre za nelojalno konkurenco. To pomeni, da privatnik, ki zaposluje npr, deset ljudi, ni konkurenčen s svojimi storitvami, ker ljudje rajši najemajo fušarje. Tu mislim, da res obstaja problem. PA še ta postane malo majav, ko ti »tapošteni« obrtniki začnejo pretiravati o tem kakšne garancije dajejo za svoje storitve in kako strašno bolj varni so njihovi izdelki.

Potem pa se začne zares. Pri črnem delu začnejo pritiskati na druge strune. Prva je tista, ki zagode na noto poštenosti. To, gospodje, črno delo namreč, je preprosto in milo rečeno, malopridno. Tu pa se meni začne malo kolcati. V časih in državi, kjer polovica prebivalstva išče variante, kako zaslužiti kakšen evro zato, da plačajo položnice in kupijo malo hrane, se jih lotijo debelinkoti iz ekranov zmerjati z barabini. To me res malo moti. Poleg tega, da gre za preživetje, se namreč težko sprijaznim, da  je takšno reševanje gole eksistence nekaj najslabšega v celi vrsti stvari, ki si jih pri nas privoščijo početi z delom.

Jaz ne vem kakšne nazive imajo druge oblike, ali je to sivo, plavo, roza delo, vem pa da se nihče ne zmiga, da bi te stvari zatrl. Pri nas poleg registrirane armade sto trideset tisoč ljudi brez dela obstaja še enkrat toliko ljudi, ki neredno ali nikoli ne dobijo plače ali jim delodajalec ne plača prispevkov. Poleg njih obstaja še nekajkrat toliko tistih, ki so neupravičeno premalo plačani. Večini proizvodnih delavcev so po manevrih s sindikati in minimalno plač preprosto ukinili pridobljene pravice iz minulega dela in ostalih dodatkov in večino poravnali na minimalcih, ki jih (sindikati) poleg vsega proglašajo še za uspeh. Cvetijo agencije, ki še vedno delujejo po ciganskih pravilih, na veliko plačujejo velik del plač v gotovini, podkupujejo firme, nameščajo svoje ljudi v prenatrpane stare bajte in z njimi dodatno mastno služijo. V težavah ukinjajo svoja agencijska podjetja, ustanavljajo nova in nazadnje se običajno za njimi izgubi sled. Kot tudi za zadnjimi plačami, regresi, dodatki za delavce, ki lahko kot zadnji kljukci z dolgimi nosovi osramočeni odkorakajo, brez denarja seveda, proti domu.  Kot listja in trave imamo firm, ki služijo na naivnosti ljudi, ki še verjame(m)jo, da obstaja nekaj poštenosti. Takšen tipičen pojav so v zadnjem času masovni oštarijski tečaji za delo z motorkami. Hijene, ki so izkoristile nesrečo in obrale na tisoče naivnežev za nemajhen denar.

No, in glejte, ob vseh teh pokvarjenih nemarnostih se Dare preprosto ne more sprijazniti, da je odšpilana ohcet ali prikolica drv, ki mi je zanjo nekdo dal dvajset evrov ali pa mogoče prišvasan avspuh, ki sem zanj dal mehaniku deset evrov na roko, da je to najhujše, kar lahko kdo naredi. Ne morem in pika. 

Še najhuje pa me žokne tisto, ko nekdo potrka po moji lobanji, ko hoče pokroviteljsko vplivati na mojo vest v smislu, da moramo plačevati davke, saj bomo le tako omogočili državi, da deluje in da servisira potrebe državljanov. Kako deluje država si bomo lahko ogledali vsak dan, še posebno v kratkem, ko si bodo poslanci pred našimi očmi spet privoščili nekaj dni za strašne interpelacije in se bodo pred kamerami sprenevedali, spakovali in kradli bogu čas in nam denar tako dolgo, da se bodo sami sebi zagravžali, ne glede na to, da je izid znan vsakemu vrabčku že vnaprej.

O servisu pa tudi težko govorim. Ceste, ki so med najdražjimi na svetu, so po celi deželi do amena razsute in celo najhujši rakavi bolniki brez žlahte med dohtarji čakajo na operacije mesece, če niso prej na vrsti na Žalah. Državna podjetja so vedno znova na razpolago novim skupinam plenilcev in kamorkoli pogledaš se vse skupaj preprosto sesuva samo vase. 

Poleg vsega kar se tiče davka, velja omeniti še to, da kdorkoli zasluži kakšen usran evro s cepljenjem drv ali s tem, da zbije kakšen plot, tega denarja ne nese iz države. Porabi ga v štacuni in tam lepo plača ddv. Ampak to je očitno komaj pomembno.

Vsekakor me bodo vsi strokovnjaki in pridigarji skupaj težko prepričali, da bi postal strašni nasprotnik in borec proti vsakemu malemu šušmarju. Saj če pogledam malo okoli sebe, ugotovim nenavadne stvari. Tako na hitro dobim občutek, da pri nas obstaja še nekaj entuziazma in prostovoljnosti. To mi sicer vzbuja nekaj upanja in tudi spoštovanja. Kar pa je drugega, ja jebenti, saj je fuš skoraj edino kar še laufa!!