Če želite biti še naprej verniki, če želite do zadnjega diha biti podvrženi, lojalni, zvesti in prepričani v nekaj, kar vam ponujajo eni ali drugi ali pa, denimo tretji, vas sicer lahko poskušam razumeti. Vera z vsemi rituali in pravili človeku lahko daje nek navidezen smisel in rešitve za težave. Vendar pa vam odsvetujem, da se pri utemeljevanju svojega trdnega prepričanja sklicujete na zgodovinska dejstva. Na tista, ki kakor kamen kost, zabetonirano držijo, zaprmej da ja!

Najprej je treba omeniti, da takšna dejstva v bistvu sploh ne obstajajo. Črna ali bela. Nisem zgodovinar, si pa nekako predstavljam, da je odkrivanje zgodovinskih resnic, kot potovanje vedno globje v vesolje. Nikoli ne najdemo konca. Vedno je še nekaj zadaj. Nek vzrok, nek povod, neko dogajanje, ki je povzročilo reakcije, ki smo si jih mogoče prej čisto drugače razlagali. In vse bolj sem za vesolje prepričan, da nima konca. To pa zato, ker si konca ne znam predstavljati. Poskusil sem si zamisliti leseno steno, potem pa sem tuhtal koliko je debela, kako visoka, kako se zaključi. In isto se mi je dogajalo z betonom ali plehom.

In tako moram zgodovino s pripadajočo logiko milo rečeno, odsvetovati. Pa tudi logiko samo. Če se loti takšen prepričanec vrtati po dobrem in zlu, po ljubezni in sovraštvu, dobroti in krivicah, pa tudi če je tako temeljit, da prigloda s svojim  pronicljivim mozgom vse do kajnovega ognjišča ali celo edenskega vrta, ga čaka eno samo razočaranje. Moral bo namreč priznati, da se vse preliva v sivih barvah. Vse ima povode, razloge in smisel.  Moral bo priznati, da je mogoče brati sive vijuge človeškega razmišljanja samo tako, da se naučiš abecede. In ta abeceda se imenuje kompromis. Prva in najtežja lekcija za težkega delovnega konja , opasanega in osedlanega, obteženega z razkošnim usnjenim komatom in nataknjenimi plašnicami.        

Ne samo, da smo kot takšni, prikrajšani za nekaj  kar bi bil lahko približek resnice. Žrtev smo tistega, ki v rokah drži vajeti in spretno poka z bičem. Diči se in šopiri nekje nad nami zavedajoč se, da nas rabi ravno takšne in da nas rabi čim več. Vsebina, barva, spomeniki in praporji so jezdecu, gizdalinskemu kočijažu le orodje, vsaka vsebina in logika pa odvečna navlaka in nevarni balast.

Človeku je dana sposobnost, da se ustavi, razmisli, presodi. Za razliko od instinkta, ki divji živali narekuje kako se izogne nevarnosti in kako prehrani svoj zarod, pripadnik človeške vrste zmore veliko več. Lahko pretehta, celo natančno izračuna variante in verjetnost za uspeh. Tako človek lahko rine v smrt, lahko si uničuje organizem s strupi, lahko si uniči duha s požrešnim materializmom in lahko svoje briljantne možganske sposobnosti oplemenitene s tisočletnimi izkušnjami generacij izkoristi za to, da pusti misliti kočijažu, skloni glavo in sam sebi zastre pogled. Aleluja.

Nikoli nisem prav dobro vedel kaj in kako bi bilo treba. S tem sem imel vedno težave. In to zna biti velika ovira. Kritika brez vsake ideje in vizije nima teže, nima vrednosti. Niti smisla ne. Pa še tista stalna resnica, ki visi nad nami. Saj se nič ne da. Saj jim nič ne moreš. Nekaj pa le lahko, gospoda moja. Lahko olajšamo vranca za težki komat, mu snamemo plašnice in ga s ploskom poženemo preko travnikov.  

Ko zahrza in ko mu zaplapola košata griva v vetru. Ko začutimo ta vonj in to energijo in ko to poimenujemo ljubezen, svoboda, sreča sli dobrota. Takrat je čas, da razmislimo ali ni to tisto v  kar je vredno verjeti.