Zgodba napisana za literarni natečaj. Naslov je bil zelo široko zasnovan. Nekako o starih časih, še bolj o primerjavi med starimi in novimi. Profesorica, ki se je s prispevki ukvarjala in mojo zgodbo tudi uvrstila v ožji izbor, je poudarila, da je iskala prepletanje, navezovanje enih časov in odnosov na druge, primerjave, posledice, vzroke itd. No, to je to:

<strong>Ena o ljubezni  1.del</strong>

1.

»Marija!« je zašepetal in glas se mu je na koncu zatresel. Zajokal bi kot otrok in spustil cel potok solza, ki se mu je zadnje dni nabiral in ga žgal v grlu in v očeh. Pa se ni smel cmeriti. Možakar, kot je bil. Močan, širokopleč. Še črne brke si je pustil, čeprav niso še hoteli košato zrasti in ga narediti odraslega in resnega moža. 

»Marija! Prišel bom nazaj, prmejduš, da bom prišel. Samo nate bom mislil pa karkoli naj se mi zgodi.«                                  

Besede so se vsipale iz fantovih ust. Kot plaz. Kot bi z njimi hotel zavreti vsa čustva, ki so silila na plan. 

»Čakala bom, Francl, čakala. Pa naj traja kolikor hoče.« Marija za razliko od mladega moža, ki je moško stiskal zobe in strogo, na videz brezizrazno, gledal predse, ni skrivala svojih solz. Lile so ji po pordelih licih in kapale s trepalnic. 

»Čakala bom« je hlipala, ko jo je strastno, skoraj grobo zgrabil okoli pasu in jo stisnil k sebi. Poljubljal ji je obraz in grabil za vitek pas. Hlastajoče je vdihoval njen vabljivi mladi vonj. Še zadnji poljub in objem, ki je ob njem Marija tiho zaječala in Franc se je sunkovito obrnil in brez da bi še karkoli rekel, zdrvel pa strmem pobočju. Ni želel, da ga Marija še vidi v obraz. 

Na nabornem mestu je vrvelo mladeži in kričečih brkatih oficirjev. Fantje so bili dobre volje. Nekateri so imeli nageljčke na svojih klobukih. Tu in tam je kateri vrgel svoj klobuk v zrak in zavriskal. Ko so žandarji in oficirji začeli piskati in rjoveti svoje komande, se je vzdušje hitro spremenilo. Kmalu so fantje stali v dveh vrstah in konec je bilo vse dobre volje. Niti obrniti se niso smeli več in pogledati proti svoji vasi. 

»Zdaj sem jaz vaša družina, vaš oče in gospodar!« se je drl grd, namrščen oficir v napol razumljenem jeziku! Vsako svojo besedo je podkrepil z udarcem okovane pete ob kamnita tla perona. Kot bi želel povedati, kako huda je njegova izjava in kako hudo nepriporočljivo bi bilo to za kakšen trenutek pozabiti. Francl je stal kot vkopan v prvi vrsti petdeset glave skupine. Ob omembi družine in očeta se je nezavedno namrdnil in sitni napihnjenec je to opazil. Pristopil je tako blizu Francu, da sta se njuna nosova skoraj dotikala. Začutil je njegovo ostro sapo in odrevenelo poslušal grmenje iz njegovega grla: »«A ni gospodu kaj jasno? A gospoda zanima, kaj storimo s takšnimi, ki jim noče biti jasno?«

Komaj opazno je s tresočimi koleni hkrati na drobno odkimaval in prikimaval in sitni oficir je stopil naprej ob skupini. 

Potem ko so fante pol ali tričetrt ure preštevali, popisovali in si jih ogledovali kot mlade bikce na sejmu, so jih nagnali, spet kot živino, na vagone. Tudi ti so bili bolj živinski kot kaj drugega. Ob straneh ozka, komaj dobro ped široka zasilno narejena klopca, drugega pa nič. Dvajset ali celo več nabornikov na vsak vagon. Vlak je speljal. Vlak poln mladosti, upanja, strahu in žalosti, vendar pa ne še tistega groznega zavedanja, da pelje polovico duš samo v eno smer.

2.

Hrup v diskoteki študentskega naselja je bil, milo rečeno, ubijajoč. Verjetno bi bilo brez smisla tudi ugotavljati, da že sam lokal ni posebno dobro spadal v samo središče starega, zgodovinskega mesteca v srednji Italiji. Mladino, ki so bili sicer po večini študenti ravno zgodovine, antropologije, etnologije in podobnih humanističnih ved, čeprav v tem času predvsem na študiju jezikov, pa je to še najmanj motilo. Tisto kar nekoga ubija, mu je mučno in neznosno, mlademu človeku, prepolnemu adrenalina in drugih pripadajočih hormonov, daje še dodatno življensko moč. In res, lokal je v pozni nočni uri zatohlega poletnega večera kar brbotal od energije.

Mala omizja so sestavljali, tu fantje s tega faksa, tam punce z drugega. Tu pa tam je bila druščina mešana. Pod obokom, nekako skrite v kotu so se brez presledkov hihitale in vreščale štiri mladenke. Ob dolgem šanku so vse skupaj, vključno z migetajočim, bliskajočim se plesiščem nadzorovali črnolasi pobje, očitno domačini. 

Njuna pogleda sta se srečala tako, kot da bi se ves hrup, vse strele in grmenje, kot da bi se vse skupaj za nek majhen trenutek ustavilo. Čeprav manjša, tako ona kot on, sta se iznenada znašla malo nad vsem vrvenjem. Po filmsko, mimo vseh možnih naključij,  se je čas za trenutek ustavil, utihnil, umiril in dva pogleda sta se srečala. Dva svetova sta prekrižala svoji tirnici v drobni sekundi. En svet, nikoli vajen avantur in naključnih srečanj, je v podobi še malo prej zvedave, razigrane mladenke skoraj osuplo obstal, na drugi strani prostora pa se je črnolasi fant, domačin, presenečeno spraševal kaj se je zgodilo. In zgodilo se je, obema, nekaj kar se zdi, da še pred kratkim nista zagotovo verjela, da se ljudem sploh dogaja.

»Antonio!« 

»Maruša!«

Preostanek večera sta bila skupaj. Njuno je bilo plesišče in njuna je bila noč, temni obok nad mestom in ves šop zvezd. Zdelo se je, da se prav zanju utrinjajo nove.  Seveda je res, da je Toni že velikokrat nagovoril in osvojil kakšno študentko in res je tudi, da je Maruša poznala takšne tiče, ki so s svojimi ogljeno črnimi pogledi mehčali kolena mladih punc. Ampak, tako eden kot drug sta čutila. Tokrat je to čisto drugače. Že v naslednjih dneh sta dobila potrditev za svoja občutja. Toni jo je čakal vedno in povsod. In ona je prav tako vsak prosti trenutek stekla v tisti objem.  

 Maruška je ugotovila, da dokaj solidno govori italijansko in da ni res, da noben Italijan ne govori angleško. Odkrila je, da ni le lahkoživec, ki izza šanka lovi naivna dekleta. Skupaj sta spoznala Peruggio in njene znamenitosti. Skupaj sta odkrivala kulturo. Pravila mu je o svojem domu in svojih ljudeh. Spoznala je njegovo mamo in pastasciutto, ki zanjo ni vedela, da je lahko specialiteta. Spoznala sta tople brežine Tibere, nežno božajoča senčna zavetja starodavnih oljk, metulje in nepomembnost vsega kar se jima je dogajalo prej kot sta se spoznala. In spoznala sta, da je njuno najlepše poletje, ki ga je kdaj rodil kakšen čas.