Dejstvo je, da se trenutno počutim zelo neustvarjalen. »Trenutno« je v bistvu malo čudno rečeno, ker to traja že kar nekaj časa in ničesar ne vidim takega, kar bi to lahko v kratkem spremenilo. Včasih se mi zdi, da sem povedal že vse in da lahko kvečjemu še kaj ponovim ali povem enako. Nikakor mi ne pade na pamet kakšen nov način, kako bi se pripovedi lotil. Tudi tistih, ki jih imam v glavi, kar je še nedavno pomenilo, da je samo še stvar urice ali dveh mojega časa, pa bo zgodba tukaj. Zdaj pa ni tako. Ko sedem za tipkovnico, postanem utrujen in vsega sit, že prej kot napišem prvo besedo.

Vedno se, kot je znano, izogibam delati iz tega kakšen problem. Vedno so se mi zdeli smešni osebki, ki so svojo odsotnost s tako nepomembne zadeve, kot je ena mikroskopsko majhna skupinica blogerjev, komaj pikica v velikanskem morju svetovnega spleteničenja, obešali na velik zvon in delali s tega dramo. No, malo drugače je bilo pred leti, ko sta dva kolega zaključila svoje članstvo v vaškem balinarskem klubu. To sta obeležila s piknikom, eden od njiju pa je tudi napisal kratek članek za društveno glasilo »Platntaf«. Članek je na kratko opisal dogodek, zaključil pa ga je takole:« Za nama bo zazijala praznina, ki jo bo le težko zapolniti!« To je vse do zdaj za moje pojme ostala daleč najbolj duhovita zadeva v zgodovini tistega glasila. Še zdaj mi gre na smeh. Če bi tisto fant takrat mislil resno, pa ne dvomim, da bi ga še zdaj imel za bedaka.

Jaz sem se v tistem glasilu utrudil in iztrošil, domnevam predvsem zato, ker sem bil tam sam. Cajteng ni v redu, če ga vedno napiše samo en avtor. Verjetno pa sem se tudi drugače izpel. Ne vem. Vem pa, da sem takrat napisal to:

»Pojdem za nekaj časa« mi je rekel Navdih neki dan.                              

»Kaj ti je? Si utrujen?« sem bil presenečen. Samo odkimal je čisto na kratko.

»Ti je postalo dolgčas?«                                                                              

 Dajal je vtis, da mu gre moja radovednost jako na živce. Čudno se mi je zdelo, saj ta naš Navdih ni bil kakšne posebno fine sorte. Preprost fant je bil, kmečkega razmišljanja in dobrodušnih navad. Ni se vtikal v njemu nerazumljive umetniške in še manj snobovske kroge. Ni maral niti slišati, da ga kličejo Inspiracija. In sedaj je začel postajati čudak?! Jaz pa sem še silil v njega.                                                                                                            

»Kaj te muči stari!«, sem ga drezal.                                                                    

»Te boli tvoja anonimnost. So premajhne črke? Je papir premalo bel?«   

Malo je zmajeval z glavo, kot bi tuhtal ali mogoče nimam prav.                  

»Ne nič takega ni !« je odkimal in se prijazno nasmehnil.                        

»Samo za nekaj časa grem na dopust in jasno, dobre volje sem zaradi tega. Veseli me tudi to, da se moja odsotnost ne bo  poznala kaj prida.«            

»Daj ne blebetaj!« sem ga prekinil. »Le kam neki boš šel?«                          

»V hribe«, je izstrelil. »tam bom pasel drobnico. Regrat bom pripravljal in solato bom sejal. Požagal bom nekaj dreves in popravil bom hlev. Nabral bom jagod in gob, ob večerih pa bom legel v travo in mislil na nič. Vidiš to bom počel!«                                                                                                  

»Pa je to delo, ki pritiče navdihu?«, sem nejeverno vprašal.                                

»Še misliti si ne moreš!«, je še rekel potiho in odšel.

No, potem je navdih res počel vse tiste stvari in si tudi malo opomogel. Zame je bila to zelo dobra izkušnja, posebno če pomislim, da v prvem trenutku nisem dopuščal niti najmanjše možnosti, da bi še kdaj karkoli zmetal skupaj. Ne zgodbe, članka, pesmi, niti pogrebnega govora ali ohcetne rimarije ne. Pa je potem prišel navdih nazaj, rdečeličen in nasmejan, lepo rejen in s svetlimi očmi. S sabo mi je prinesel večino tistega, kar ste nekateri pozneje mojega prebrali. V knjigah, na spletu ali morda slišali celo na kakšnem literarnem večeru. Prinesel mi je nekaj, kar je zelo lepo, prijetno vplivalo na kar nekaj let mojega življenja. Pa ne glede za kakšen nivo pisanja gre v resnici.

Kot me sinoči, se pravi zjutraj, po končani ohceti ni veliko brigala resnična kvalitetna raven naše muzike. Mladoporočena lepotica, ljubko nežno bitje v beli obleki je bilo tako iskreno navdušeno nad uspelo zabavo, nad tem, da smo uspeli animirati od otrok do starcev in vse spraviti na noge in v smeh, da ni bilo ničesar drugega več potrebno dodati. In po tristo ohcetih, dvesto veselicah, desetinah privatnih dogodkov in še česa, bolj ali manj uspelega, ne morem mimo dejstva, da je muzika pomemben del mojega življenja. Četrt stoletja samo s temi istimi godci.

Zdaj pa ne vem, ali sem zašel s teme ali ne!?

No, v glavnem! Želel sem malo pojamrati, malo pomodrovati. Malo omeniti svojo težavo, ki to v bistvu sploh ni. Morda se bo samo zamenjala luna pa bo svet drugačen. Mogoče se bodo za to morali poponoma vsi planeti postaviti v vrsto. Tega ne vem, vem pa, da imam še vedno željo govoriti o dobrih stvareh, o prijaznosti in pravih, globokih čustvih. Da želim iz te greznice, ki nas je v zadnjem času zalila do vratu, še izbrskati tisto najbolj pozitivno. Da se ne želim sprijazniti s tem, da je čisto vse kar se človeku lahko dogaja prepleteno v nekem začaranem krogu izkoriščanja in preračunljivost. Včasih se v tem cirkusu ne znajdem, ne uspe mi izluščiti resnice in vsaj poskusiti spraviti skupaj sporočila.

Takrat morda potrebujem počitek. Kar pa spet zahteva prave korake. Znati je treba znižati utrip, umiriti dihanje, prezračiti prostore in pustiti poletni sapi, da dvigne zavese. Treba se je znati usesti, si zamašiti ušesa in … (vsaj za nekaj časa) … ugasniti luč!