(vezni tekst, ki sem ga prispeval za RIs ov literarni večer)

OBRAZI

Obrazi naše preteklosti. Posebni ljudje, ki so sestavljali naše pretekle, tudi davne dni, taki, ki živijo samo v pripovedih, zgodbah, anekdotah in celo legendah. Po navadi bi takoj prišli na dan z znanimi imeni, s tistimi iz učbenikov, knjig, marmornatih plošč vzidanih na pročeljih mestnih hiš. S tistimi, ki so si ime v spominu naših ljudi zaslužili s svojimi izjemnimi deli. Njihovi podvigi, tehnični, znanstveni in umetniški dosežki še vedno osupnejo občudovalca, posebno takšnega, ki si zna narisati predstavo, kakšen je bil čas, ko so ustvarjali in delali, kakšne so bile njihove možnosti. Kako so s svojo človeško in umetniško širino neznansko presegali takratne okvire.

Pa vendar … časa, ne preteklega, ne tega, ki ga imamo na razpolago zdaj, pa tudi v prihodnosti ne bo drugače, ne sestavljajo le takšni, vse slave in časti vredni velikani zgodovine. Slavni rudarski inženir, arhitekt in umetnik, botanik, velik pesnik, slikar, pisatelj z griča. Življenje so vedno spremljali tudi neki drugi ljudje. Njihovi obrazi so anonimno, tiho zrli z ozkih oken prhavzov, preko debelih stekel in izza klekljarskih bul. Z mogočnimi koraki so prišli kdaj iz okoliških krajev ali dan za dnem drobno stopicali po eni in isti ozki blatni gasi. Včasih so s svojo izrazito pojavo ustvarjali svoje glasne oštarijske večere med dimom in opojnimi hlapi. Nekateri so znali početi posebne reči. Bili so mojstri ali pa so bili nenavadno talentirani za vsemogoče stvari, ki pa niso imele prav veliko možnosti, da bi bile kdaj opažene in pravično nagrajene.

Med njimi so bili hudi in jezni, močni in boječi pa tudi pogumni in občudovanja vredni. Med njimi so bili pravi sončni žarki, ki so znali v vsak dan prinašati šaljivo in optimistično vzdušje. Le kateri knap ne pozne hudomušnosti večnih hecarjev, ki je bil zaradi njih  berkmandeljc vedno nečesa kriv?

Mogoče so bili ti obrazi v našem kraju in okolici malo drugačni kot drugod. Mogoče so strmi bregovi, v dolini stisnjene hiše, težko življenje knapovskih družin drugače, na poseben način izrisale njihove gube, po svoje zasnovale tok njihovih misli. Ali nam je življenje z vsemi svojimi posebnostmi in delo, ki je tako pogosto uničevalo duha in telo, dalo enkratne obraze preteklosti?

MOJ KRAJ

Ko pride človek po dolgem času spet v rodni kraj, takrat opazi spremembe drugače, kot jih zazna tisti, ki svojega doma ni nikdar zapustil. Tak prišlek, poln čustev, zatrtih, pozabljenih, na novo obujenih,  postoji sredi mesta in se zazre v vse okoli sebe. In le malokaj se sklada s podobo, ki jo je v svojih mlajših letih pustil za sabo.  Stavbe, ki jih  je zob časa okrušil in se zbledele  upogibajo pod bremeni let. Druge spet, ki jih  je človeška roka postavila na novo in na mestu, kjer je v njegovem spominu zaraščeno dvorišče z robido, rjastim rudniškim hundom in zveriženimi mrežami okoli podrtega kurnika, se svetlo bohoti moderna stavba s svetlo fasado in neonskimi lučmi. Vendar te spremembe prišlek hitro preleti in jih sprejme kot pričakovane, kot normalne v življenju kraja. Potem pa opazi praznino ulice, pogreši sogovornika ob kavi v stari gostilni. Pogreša nek drug smeh, neko drugo kletvico iz spodnjega štuka, tisti zvok, tisti korak  …. Takrat se zave kaj je spremenilo njegov kraj. Ne stavbe in fasade. Le tistih ljudi ni več tam. Tisti nepomembni, neznani osebki, ki se zanje mogoče nekoč ni niti zavedal, da krojijo podobo njegovega sveta. Pa tako samo po sebi umevni so bili tisti ljudje. Komaj kdo je pomislil, da so unikatni, da so njihove domislice samo njihove, da nihče nikoli ne bo več tak in pika. Zdaj pa gleda človek svoj kraj in kar naenkrat se mu zazdi, da je naredil posebnežem krivico. Da je te ljudi premalo spoštoval. Opazuje neznance, njihovo hojo, njihov čudni izgled in še bolj čudne, njemu neznane navade. In si misli … mogoče bodo kdaj pa tudi zanje rekli, da so bili malo takšni, kako bi rekli, samo svoji. Da so bili pravi mestni originali! Ampak to bo nek drugi čas. Zame se je moj kraj, kot bi ga nekam posrkala črna luknja časa, popolnoma spremenil.

ZGODBE

Pa vendar, posebnežem se ni bati, da bi popolnoma izginili iz naših življenj. Oni živijo v zgodbah, v anekdotah, v neznansko velikokrat povedanih modrostih. Celo v verzih in melodijah se kdaj ponovno pojavijo. Včasih ostajajo z nami v pravih pregovorih in prispodobah. Njihove čudne, smešne ali kako drugače nenavadne dosežke uporabljamo za primer, za duhovito pripombo »Ej, ta bi to pa tako naredil!«

Poznamo takšne, ki o njih kroži veliko zgodb, celi ciklusi. Čisto v vsaki situaciji lahko omenimo kakšen njihov dosežek. Veliko prigod takšnih ljudi pa ni tako natančno določenih. Spretni pripovedovalci sicer ne dovolijo, da bi za trenutek kdo podvomil v točnost dogodka, vendar pogosto se v pripovedi menjujejo lokacije, čas ali kakšna druga podrobnost. Včasih ni čisto jasno ali je bil zraven takrat Francelj, Polde ali Vinko. Celo glavni protagonisti se včasih zamenjajo in eno dogodivščino pripisujejo zdaj enemu, drugič spet nekomu čisto drugemu.

Za literata so takšne zgodbe neznansko veliko bogastvo. Ne govorijo samo o točno določenih dogodkih. V sebi imajo veliko več. Opisujejo nam karakter celih generacij, njihovih navad, njihovega odnosa do lepih in hudih strani življenja. Njihovega načina boja s težkim življenjem in uživanja v vsem kar so jim njihovi dnevi naklonili bolj prijaznega.  

In skozi te zgodbe človek pridobi drugačen odnos tudi do posebnežev v teh dneh. Zave se da njihova domnevna drugačnost, njihova navidezna neskladnost s časom, ki ga živijo, ni nekaj kar bi klicalo po zavračanju in zgražanju. Ne to so ljudje, ki delajo zgodbe za neke prihodnje dni.