Ko se znajdemo v situaciji, ko je vse skupaj podobno navadni, smrdljivi greznici in ni več nobene stvari okoli nas, ki ne bi bila do amena usmrajena, takrat bi človek pričakoval, da bi počasi morali vsi ljudje to opaziti. Pa nekako ni tako. Ljudje, pravi verniki, zagovorniki neke politične opcije ali celo nekaterih konkretnih oseb, akterjev  v tej naši realnosti ne popuščajo. Včasih celo vedno bolj robantijo, vse bolj so glasni in vse bolj prepričani v svoj prav, ki se je zanj že nekajkrat pokazalo, da ne zmore ničesar popraviti. Že tolikokrat je prišel vsak prav, levi, desni, mali, sivi, plešasti, star in mlad na vrsto za svojih pet minut, da noben ne bi smel biti več domišljav in kazati na ostale kako so krivi vsega kar je okoli nas slabo.

Pa vendar počnemo vsi povprek ravno to. Stalno iščemo krivce in to na način, ki bi nekomu, ki bi ravno včeraj priletel iz vsemirja dal misliti, da je svet tu pri nas zelo in samo črno bel. Tisti je kriv, mu mater, tadrugi pa je dober kot angelček iz nebes in kot tak žrtev in onemogočen, da bi svojo brezmejno dobroto uporabil za dobrobit slehernega izmed nas.

Tako smo pristali, seveda že stokrat prežvečeno, na delitev med desnimi kalimeroti in nekimi tipi, ki naj bi bili bolj levosučni. Po večini ljudi pri nas sploh nikoli ni brigalo, kaj pomeni levo, kaj desno. Kakšno zvezo ima to z lastnino, organiziranostjo družbe, dela in podobne reči. Čisto zadosti je bilo, da so si gospodje nadeli oznake nekih naših prednikov, ki se jim je taka delitev že enkrat davno zgodila in nič več ni bilo potrebno. Predvsem pa ne, da bi ti gospodje, ki  jim je ljudstvo zaupalo mandate, doseglo rezultate in še manj, da bi morali odgovarjati za neuspeh. Kje pa. Dovolj je bila tista oznaka, vsega kar nekako ni najbolj uspelo pa so itak krivi uni tadrugi, barabini  pokvarjeni!

In tako, zgleda, mora pač pri nas biti. Nekdo mora biti kriv pa je glavni problem rešen. Kot bi se spomnil enega svojih šefov pred leti, ko sem mu pokazal poškodovano štancno orodje, misleč, da se bova dogovorila kako pristopiti popravilu. On pa je, ne da bi sploh pogledal tisto polomijo, zlovešče izgovoril:« Ti samo povej kateri od decov je bil!«

In tako kot v bistvu nisem nameraval pisati o politiki in iztrošenih temah iz zgodovine, moram na žalost priznati, da nam z aktualnimi problemi ne gre kaj prida bolje. Lepo so nas natrenirali, da je glavno, kdo je kriv in tisti, ki mu je »samo« spodletelo in nima ničesar pokazati, se zlahka skrije za ta razvpiti podatek.  Tudi sredstva kako dosegati to stanje so različna. Nekatera prav fascinantna. Včasih zelo podobna reklamam iz tv prodaje. Predvsem pa zelo učinkovita. Kaj je na primer lažje, kot spraviti na slab glas javno upravo in povzročiti zgražanje pri ljudeh. Pokažejo nam butastega uradnika z manšetami do komolcev pa je. Ko nas pozneje opozarjajo, da bodo ravno preobremenjene medicinske sestre, policaji in gasilci ob že tako boren denar, smo sicer malo zmedeni in zmajujemo z glavo v stilu »To že, to že, ampak … so pa oni krivi.«

V gospodarstvu zadnje čase velja, da so krivi sindikalisti. V podporo tej tezi so nam servirali obilo propagande in kontrapropagande prav tako. Za slednjo najbolje služi podatek o visokih plačah šefov sindikatov, ampak meni je bolj zanimiva prav tista prva. Prav reklama za uboge delodajalce, ki jih ravno sindikat zatira, da ne morejo delati tako kot bi bilo treba. In nastopi eden najbolj eminentnih podjetnikov v Sloveniji. Pove par golih dejstev, malo zaničuje zastarelo delovanje sindikalistov in evo. Kdo ne bi verjel gospodu s takšnimi referencami? Nihče takrat ne pomisli, da je takšnih v celi državi komaj nekaj. Kot prstov na roki mogoče. Ne, v tistem trenutku so vsi takšni. Tudi tisti, ki jim morajo delavci ob sprejemu na delo podpisovati bianko odpovedi, ki so pozneje »vnovčene« ob vsaki bolniški, manjku dela ali, bogvaruj, nosečnosti. Delodajalci, ki svojemu delavcu plačajo »odpravnino  500 evrov« ob poškodbi na delu, da ta pri dohtarju reče, da se je poškodoval doma. Tipu, ki uporablja vse mogoče finte, ki nimajo niti sence ničesar podobnega delavskim pravicam. In spet so to nepomebne stvari. Dosti manj važne kot vprašanje »kdo je kriv?!«

In tej zmedi je težko priti do konca. Včasih je najbolje greznico ignorirat. Vendar se pojavi težava. Vse večja je namreč množica, armada ljudi, ki imajo zaradi vsega tega posledice. Revni, brezposelni, uničeni,lačni. In glej hudiča, počasi se kristalizira kdo je tega kriv. Vsakodnevno nam servirajo na radijskih,televizijskih kanalih in časopisnih straneh do obisti žalostne zgodbe hlipajočih otrok, ki bi radi za Miklavža samo malo hrane. Nekateri si želijo službo za mamo, nekateri kos obleke. Dan na dan nas bombardirajo s tem. In kdo se ne bi počutil kriv. Če se je že država eno, po mojem svojih glavnih funkcij, odločila prevaliti na ljudstvo, naj bo to storjeno s pametnim razlogom. Zato, ker smo pač vsega tega sami krivi. In v resnici, če stvari prav obrnemo, jebenti, saj nekako pride skozi. Marsičesa smo krivi. Svoje naivnosti, apatičnosti, lenobe in sprijaznjenosti. Vsega kar je rezultiralo, da od ljudi na položajih ne zahtevamo rezultatov ampak nam je pomembno kdo je na drugi strani tega sranja kriv.

V bistvu lahko kot krivca pokažemo kogarkoli. Na nek način celo upravičeno. Zadnje dni smo priča vse slovenski poroti ob rumeno cajtengski aferi, ki se je na žalost tragično končala. Tudi po tragičnem zaključku, ali pa celo še bolj, ljudstvo na vseh omrežjih kar razganja od silne želje razsojati kdo je krivec in zakaj.

Omenil sem otroke. Tudi lačne in raztrgane. Predvsem pa brez perspektive. Tisti, vidite, pa res niso krivi. In iz tega bi morali izhajati. Veliko jasneje bi  videli stvari.