Članek
Neobdarovan
Objavljeno Dec 04, 2014

Bil je ravno takšen čas. Hladen čas v prvih dneh decembra. Zima še ni nastopila s svojimi pravimi podobami. Le težke, vlažne megle so se vlekle po pustih mestnih ulicah. To je bila tista hladna, zoprna vlaga, ki jo človek kar čuti, kako se mu seli v sklepe, v telo in v misli. Človek postane utrujen, počasen. Zdi se mu, da nič ne more več pospešiti njegovega tempa in ga spraviti nazaj na prejšnji tir.

Tako je tudi psiha, tako vsesplošna kot tudi tista lastna, osebna, ki vsak sam z njo brodi skozi svoje dneve postajala apatična, brezbarvna. Ljudje niso več polagali upanja v prihodnost. Niso več ognjevito debatirali o opcijah in tolkli po mizah s svojimi argumenti. Ne, nič podobnega. Glavna sestavina komunikacije so bili vzdihi in tu in tam je še kdo brezvoljno zamahnil z roko v odgovor na enako brezvoljno vprašanje.

Tudi sam ta dan nisem več vedel kako bo vse skupaj šlo naprej. Nikoli sicer nisem bil borec in strateg, človek ki se jadrno spopade z vsako težavo in ki zna še tako hudo stanje obrniti sebi v prid in ujeti še tako zločest veter vsaj delno v svoja vedno napeta jadra. Žalostno toda resnično je, da sem večkrat sklonil glavo in pomagal drugim graditi splošni brezup.

Tako sem tisti dan tuhtal o besedah, o številkah, napovedih in idejah. Svojo betico sem objemal z rokami in se sloneč na mizo v neosvetljeni kuhinji utapljal napol v dremežu in napol v neplodnih mislih.
Takrat pa me je v popolnem nasprotju s pričakovanjem prešinila rešilna misel. Tako močno me je spodbodla, da sem se vzravnal in na široko, v nek nov pogled razširil oči.

»Želja!« sem glasno rekel. Optimizem, čisto svež je zazvenel iz te drobne besede.
»Zaželel si bom nekaj. Menda sem pa zdaj že tudi jaz na vrsti!«

Stopil sem skozi vrata na plano in se postavil na sredi zelenice. Nič nisem tuhtal kako blizu so hiše in kako verjetno je, da me kdo gleda, da me kdo sliši ali celo, da kdo pride tam mimo. Ne glede na vse, sem se zadrl:
»Miklaaaavž!!«
Čakal sem nekaj sekund in se zadrl še glasneje: »Božiček, Dedek mraz!« Pa spet nič.
»Željo imam, eeej! Do zdaj sem imel z vami samo stroške. Zdaj sem pa že na vrsti za željo, ni bil hudič!«
Ponovil sem vse skupaj še enkrat pa še enkrat. Pa spet nič.
»Jebemvamboga, saj itak ne verjamem, da obstajate, starine zahojene!« je nazadnje gromko zadonel moj nejevoljni glas skozi meglen večer in že sem se hotel obrniti, ko je nad mano srhjivo zagrmelo, da sem se v grozi ustavil kot vkopan in ponižno pogledal v nebo nad seboj.

Kar se je takrat zgodilo, mi je pognalo mravljince preko hrbta in postavilo pokonci sleherno kocino na telesu. Nepremično sem gledal in v strahu čakal. Zapihal je veter in v nekaj sekundah razgnal megle nad menoj. Potem se je vse umirilo in potihnilo. Le še rahlo bobnenje je spremljalo oblake, ki so se ravno nad našo bajto razmaknili in skozi luknjo, ki je nastala sem se s še vedno široko odprtimi usti zazrl v nenavaden prizor.

Sedeli so tam gori za okroglo mizo vsi trije možakarji, ravno tisti, ki sem jih še maloprej nejevoljno ozmerjal in podvomil o njih. Niso pa nonoti v tistem trenutku delovali posebno vzvišeno. Razen njihovega nezemeljskega stanovanja, so izgledali dedci bolj tako, kako naj rečem, no vsekakor zelo vsakdanje. Sedeli so tam gor kot kup nesreče. Prostor je bil zakajen od Mrazove fajfe in po mizi je bilo vse razmetano. Tam je bilo nekaj praznih pločevink piva in Miklavž je ravno odpiral novo, Mraz si je iz litrce točil vodko in Božiček je mešal v svojo kokakolo rum. Pol pol! Ko so vsi obnovili vsebino svojih čaš, so se nejevoljno, verjetno zato, ker jih motim med neuradnimi urami, obrnili proti meni. V resnici sta se obrnila samo Mraz in Miklavž, ki je ob tem še gromko rignil. Božiček je medtem znova zamešal karte. Jasno je bilo, da se mislijo z mano zelo, zelo na kratko zmeniti stvari.

»No? Kaj bi rad, Dare!?« je vprašal Miklavž. Ciničnega prizvoka njegovega globokega basa ni bilo mogoče preslišati. »Kaj bi rad, ko tako rogoviliš!?«

»Nič!« sem rekel polglasno, še vedno paraliziran zaradi čudne, strašljive situacije.
»Kako misliš nič! Pa ja nas nisi zaradi ničesar zmotil!?«

»Ja, veste spoštovani možje«, sem takrat že nekoliko bolj sproščeno zadihal. »Nič« v teh časih niti ni tako slabo. »Nič« je v bistvu v zadnjem času tisto, o čemer sanjam. Lep, neškodljiv, neoporečen »nič«! To res ni slaba stvar. Predvsem pa je to nekaj tako zelo boljšega od vseh mojih strahov. Predvsem od tistih rdečih številk. Predvsem od tistih strašnih bufov, ki so jih naredili neki drugi ljudje, zdaj pa jih obešajo meni. Tiste strašne številke, ki mi kvarijo spanec, vedno ko opravim z osnovnimi stroški svojega bivanja. Tisto, ko me ponoči zbuja mora, da mi neki tipi kažejo koliko ogromno sem nekomu dolžan, jaz pa se nemočno branim:
»Kako dolžan?! Saj nisem ničesar kupil! Saj ničesar nimam! Kako!? Komu!?«

»A tako!« je eden od treh dedkov prekinil moj že kar dolg monolog. Če je pa tako, potem smo nemočni. Ni res kar so ti pravili v otroštvu, da v eni noči obdelamo cel svet in obdarujemo vse. To pač ne drži. Samo nekatere lahko obdarimo. Dedek mraz se je takrat odkašljal in z roko razgnal oblak dima iz pipe. »Lej, nismo mi krivi, da živiš v takšnih krajih. Zahojenih eksotičnih krajih ! »
»Kjer zame še slišali niso!« je na hitro pripomnil božiček.
»In zame tudi ne, neverniki!« je še dodal Miklavž.
Dedek Mraz je med kašljem, ki ga je napadel momljal nekaj o socializmu, vendar ga nisem razumel. Spet je namreč začelo pihati in oblaki so v nekaj kratkih trenutkih zaprli vrata na nebu.

»Ampak jaz živim v Evropi!« sem se takrat začel dreti. » V bogati, napredni deželi! V pravem malem raju!!«
Začela me je grabiti panika in nemočna ihtava jeza! Odprite vrata, starine! Odprite jebemvam boga!« sem še enkrat poskusil bolj na grobo.

Ampak tokrat na moje psovke ni bilo odziva. Od vsega je ostal samo še piš vetra okoli vogalov. Mrzel in vlažen piš. Dajal je vedeti, da šele prihaja prava zima!