Članek
Pod razno!
Objavljeno Dec 14, 2014

Prednovoletnega časa v kovačiji delavci niso doživljali tako kot pred leti. Veselo, pričakujoče. Pa čeprav so takrat delali skoraj do zadnjega dne in za božič nihče niti slišati ni hotel, je v kolektivu vladalo praznično vzdušje. Tu in tam je kateri prinesel liter vina ali pa so si dedci naskrivaj na ognjišču skuhali klobaso od najbolj frišnih kollin.  Pogosto so v tistem prednovoletnem času tudi po šihtu šli skupaj loputniti kakšen glaž. Ali pa dva, ni važno.

Zdaj od tega ni ostalo nič. Popolnoma nič. Tu in tam se je okorajžil kakšen pozitivec in poskušal kaj oživiti a je hitro obupal. Nič ni pomagalo. Zaradi groženj, nenehnega nadzora nad takšnim, baje strašno  nemarnim,  početjem sodelavci niti niso imeli veselja popiti kozarčka vina. Če pa je karkoli, kar ni striktno pasalo v pravilnike in sisteme, prišlo na ušesa Flaviu in njegovemu Šefu, ej takrat šele so bili vsi priča pravi paranoji. Ko je vedno nasmejani mladenič, eden bolj novih v kovačiji, prinesel pol pršuta in so ga kovači med pavzo malo podegustirali, sta naredila tak cirkus, kot bi šlo za teroristični napad. Fantina je moral za sveto obljubiti, da mu v tem življenju kaj takega ne bo več padlo na pamet. Zagotovo pa je že itak izgubil vse veselje do družabnega življenja v fabriki. Za vse večne cajte. Ne bi bil presenečen, če bi zvedel, da je postal vegan! Še najmanj je nucalo, da so Flaviotu vsi povprek dopovedovali, da ni niti malo trpelo niti delo, niti kaj drugega.

Tako so postale zgodbe o tistih drugačnih časih samo še pripovedke, ki so jih med pavzami včasih starejši pravili mladini, tistim, ki živijo zdaj v tem urejenem, pošlihtanem času.

»Hehe« je pravil Lojze                                                                                                                                        »cel sod, plastičen, tak petdesetliterski smo ga zvlekli na podstrešje! Potem smo napeljali cevko in na ponku montirali pipico. Cel teden ni nihče pogruntal kaj se dogaja. Tista cevka zraven pnevmatske, elekrtrične in plinske napeljave itak ni nikomur padla v oči. Flavio je le vsake toliko malo posmrkal,, ko se mu je zazdelo da voha nekaj prepovedanega pa ni ničesar potuhtal!«

»Ja, tako je bilo!«je hitel komentirati drugi mojster.                                                                                 »Srečko je takoj prvi dan izračunal koliko nas je na kakšni izmeni in je naredil na tisti sod črtice. Pomenile naj bi količino, koliko vina pripada prvi pa drugi in tistim parim na nočni izmeni!«

»Ja, ja se spomnim« se je zasmejal Marinko                                                                                                   »Se spomnim kako je čukasto gledal drugi dan, ko je že taprva izmena povozila za dva dneva tistih cahnov!«

Pa niso možje uspeli do konca povedati kako se je končala zgodba s sodom. Pa zgodba s klobasami. Pa tista s spontano veselico, ki se je iz majhne zakuske razvila zadnji dan. Sirena je zatulila svojo zoprno vižo in par delavcev, ki so poklepetali med kratkim odmorom, se je razkropilo po svojih delavnih mestih. Red je pač red. Pa ne glede kako se je s kakšno stvarjo težko sprijazniti. No to z alkoholom so ljudje že razumeli. To pač ne gre. Ampak šlo je za nekaj drugega, za nekaj kar je kvarilo zrak in legalo, kot težko breme na pleča teh ljudi. Nekaj česar v bistvu ni prav lahko opisati, vsak od teh ljudi pa je brez kančka dvoma zatrjeval, da je to nekaj takega, zaradi česar nikoli več ne gre z veseljem na šiht tako kot v tistih, nekih drugih časih.

Delo so tokrat končali pol ure prej. Delovni sestanek, je strogo žugal Flavio, ko je točno enaintrideset minut pred zaključkom delovnega dne zaokrožil med šmitnami.

Sledil je običajen sestanek. Marinku se je pogosto zdelo, da bi lahko enega takega posneli in ga imeli za večkratno uporabo. Nekaj floskul o redu in napredku, nekaj pohval in previdnih, drobnih kritik. Potem so prišle na vrsto številke o prodaji in prometu, ki niso šloserjem kaj prida pomenile. V bistvu po dveh treh, šestmestnih cifrah že blage veze niso imeli kaj pomenijo. Poleg vsega pa so bili sestanki sredi kovačije, ki je bila prehrupna celo, ko so stroji stali. Tam je puščala pnevmatika, drugje spet je kakšna hidravlična pumpa spuščala malo preveč hrupa. Pa tudi ura je bila na nek način zelo pomenljiva. Ravno na koncu šihta. Ko je prišlo do tiste rubrike, ki jo ponavadi imenujemo »razno« in naj bi ljudje postavili kakšno vprašanje, je bilo tako še precej manj možnosti, da bi kdo sral s kakšnimi neumnostmi, saj se je vsem mudilo ven iz tiste bajte. Na avtobuse, avte, domov ali kamorkoli.

»A ima kdo kakšno vprašanje?« je pomembno in pokroviteljsko demokratično povprašal direktor. Že s samim tonom je nakazal, da je ta možnost itak samo formalnost in da ne pričakuje zavlačevanja.

»Ja, pa bi res imel!« je na njegovo in na presenečenje vseh, glasno in jasno rekel Marinko. Direktor mu je s presenečeno dvignjenimi obrvmi seveda dal besedo.

»V resnici imam tri vprašanja. Kratka! Upam, da mi boste dovolili povedati do konca.« Vsi so zvedavo prisluhnili. Niso bili vajeni takšnih reči, to da je ravno Marinko stopil pred druge pa tudi ni bila vsakdanja reč. Za trenutek se je zazdelo, da je celo puščanje zraka in cviljenje pump za trenutek malo potihnilo.

»Zanima me naslednje: v mojih, naših očeh se je vzdušje iz nekdaj tovariškega, družabnega, prijaznega, spremenilo v taboriščno. Stalinovsko, je rekel neki dan kolega Lojze. Z vsemi potrebnimi prvinami, vključno s pripadajočimi ovaduhi in podobnimi nizkotnimi rečmi. Seveda se s tem ne boste popolnoma strinjali in tega niti ne pričakujem. Me pa zanima ali ste kaj preiskali, ovrednotili vse te spremembe. Ali imajo pozitivne, oziroma samo pozitivne učinke? Predvsem pa me briga kdaj in kako bomo te nedvomne koristi občutili tudi mi!«

Direktor, Flavio in z njima vsi ostali so še vedno negibno in začudeno poslušali.

»Potem bi vprašal tudi to, glede na vse te pritiske, zasliševanja, kreganja, ali se vam kaj svita, kako bi nas morali ribati šele, če ne bi bili tako v redu delavci?«

»In še to« je nadaljeval razpoloženi kovač pred vsemi ostalimi, ki so očitno pozabili dihati                                                          »ko poslušam vse te vaše tako dobronamerne nagovore, podatke, jamranje. Potem ko leta in leta prihajate na te strašne sestanke in poslušamo o krizi, o neizprosnem svetu tam zunaj, o nekonkurenčnosti, o tem kako morate še malo priščipniti tu in malo tam. Ko postaja vse vedno bolj negotovo in črno. A veste kaj me zanima? Zelo! A imate v planu kdaj povedat kaj lepega?«

Ko je stopil stari korak nazaj in je bilo očitno, da je povedal, kar je želel, napeto stanje kar ni hotelo popustiti. Vse skupaj je prekinil direktor, ki se je pomembno odkašljal in pričakovati je bilo izčrpen ali pa kakršenkoli že, odgovor. Gospod pa je le nekajkrat zajel sapo, kot da nima prav nobene besede. Flavio in njegov šef sta stala vsak na eni strani, bleda kot zid. Takrat pa se je direktorju obraz razlegel v nasmeh. Obrnil se je proti Flaviu, ki se je v sekundi zarežal tudi sam. Naenkrat je bilo med ljudmi polno sproščene, dobre volje. »Ja, jebemti, ta Marinko pa pove kakšno tapravo! Mejdun, hudiča!«

»Lepe praznike!« je še zaželel direktor vsem delavcem, ki so se na hitro spokali proti izhodu. Mudilo se jim je. Kakopak!