Marinko je kot  star maček tistih zaprašenih delavnic, ki je skoraj v vsaki pustil kakšno leto življenja, vedel tudi za marsikatero tako imenovano stranpot ali finto. Vedel je kdaj Flavio opravi svoj jutranji obhod in kdaj se vsede za svojo mizo med svoje spiske in razporede. Včasih je izkoristil tisti njegov mrtvi tek in skočil po kavo. Tisti nadomestek pravega kapučina se mu je zdel kot vez z nekimi normalnimi časi. Da ne omenjamo kako dobro naredi, ko nekaj toplega steče po grlu v hladnem, na pol prebujenem jutru. Še nedolgo nazaj bi si Marinko vzel pet minut pod tistimi stopnicami, kjer je včasih za trenutek pohladil živce in jih postavil nazaj v vrsto. Zadnje čase pa tega ni več počel. Do zadnje sekunde so Flavio in podobni tipi prežali na morebitno odsotnost ali zamudo. Nič ni pomagalo, če je stari razmišljal kako je čudno, da je ena njegova minuta tako strašno pomembna, ko je pa še celo cel šiht tako usrano ničvreden. Drek pa taka logika. Ne glede na to kako pravilna je, ne pride skozi.

Tako je samo skočil po tisti lonček in ga posrebal ob svoji mašini, ne da bi v bistvu zamudil kakšen ciklus, naredil kak komad manj. Pa še ta svoj manever je izpeljal previdno in mimo glavnih transpostnih poti. Najraje je smuknil v sosednjo halo in ob steni, mimo Tonetove skupine, kjer je nekaj žensk čistilo odlitke, ki sta jih dva Bolgara obdelovala na dvoročnih hidravličnih prešah. Včasih je Toneta tudi srečal in sta se pozdravila. Bil je nekaj let mlajši od njega, sicer pa delovodja omenjeni skupinici. Zdel se mu je smešen, ker je iz tega delal celo reč. Njegovo govorjenje bi se nekomu, ki ne pozna zadev, zdelo, kot da gre za briljantno kariero, za pomemben člen v celi firmi. Ja, no, si je mislil Marinko, naj ima veselje. Saj ima še dovolj časa, da mu ga kdo neusmiljeno vzame.

»Tri dneve zapored si šel po kofe izven časa za pavzo! Šef proizvodnje te je videl in tu imam zapisano do minute natančno!!« je Flavio hladno zrecitiral svoj opomin. Trudil se je imeti ton, kot bi nekomu očital zelo hudo dejanje. Pričakoval je tudi takšno reakcijo. Tresoče besede obžalovanja in zatrdno obljubo, da se podobno zlodelo ne more več zgoditi. No, čisto tako potem ni bilo, ampak veliko pa mu Marinko ni ugovarjal. Ko teče beseda o pravilih, o urniku ali o katerikoli točno določeni stvari, niti nima smisla veliko debatirati. To nima nič s smiselnostjo, logiko in učinkom na ljudi. Stvari so določene in se je težko bosti z njimi. Mojster je zoprnemu sitnežu pokimal in skomignil z rameni, kot to narediš, ko pač nekaj priznaš, nekaj celo obžaluješ ali pa preprosto ne veš kaj bi na vse sploh lahko dodal.

Vedel pa je, da stvari niso točno takšne, kot mu jih je Flavio serviral. Pa ne samo to. Tudi to je opazil, da so se mu takšni dogodki že kar nekajkrat zvrstili v zadnjem času. In vedno je bilo vse skupaj malo čudno. Sreča, da je bil čas za malico. Pavza je le pavza pa čeprav ti kakšen kekec pokvari apetit. V menzi je vzel samo mali sendvič in šel nazaj proti kovačiji. Spotoma je zavil še do Tonetove delavnice. Ravno takrat je nastavljal eno od tistih stiskalnic in Marinka je pozdravil, kot da se ne namerava pustiti kaj prida motiti. Ta pa ga je kljub vsemu malo pobaral okoli zdravja, o tisti nesreči v glavnem križišču in o nekem prispevku pri sinočnjih poročilih. Še prej kot je Tone stisnil vijake, sta že debatirala kot stari klekljarici. Na vrsto je prišel še Lojze in njegova bolezen, vreme, ki se zaboga ne porihta in Juventus, ki je izgubil v gosteh.

»A imate vsi komando, da nosite Flaviu podatke o drugih? Ali morate to početi  samo eni!?«

Marinko je sredi nepomembnega blebetanja tako nenadoma preklopil na mučno vprašanje, da Tone ni uspel zbrano reagirati.

»Ne mi. Jaz. Vsi, Kaj? … O,porkaduš Marinko!«

Dec se je že vsled tako enostavne finte sesedel, in laže bi petletna punčka utajila ukradeno žlico marmelade, kot pa bi on v tistem trenutku karkoli zanikal.

»Ne misli, da meni paše, da je tako. Ja, vsi imamo takšna navodila. Pa celo tako daleč je prišlo, da si sam na udaru, če o drugih ne veš povedati ničesar. Saj tudi meni gre na živce vse skupaj!«

Nekaj je še omenjal Stalina in gulag in nekaj nesmiselnih stvari, ki bi se z njimi rad malo opravičil ampak Marinko ga ni več želel poslušati. Tako slabo se je počutil. Kam smo prišli, se je spraševal. Saj smo vedno poznali riti, ki so znali druge dajati v nič, tožariti in takšne stvari. Nekateri so tako želeli sami sebe povzdigniti v primerjavi z ovadenimi, nekateri so se hoteli samo prikupiti šefom. Mogoče pa je kdo celo iskreno mislil, da je tako najbolj prav. Ampak, da bi vse skupaj celo vgradili v sistem in naredili iz tega dolžnost!? Kar mrak se je spuščal decu nad njegove misli.  

Naslonil se je nekako na paleto in si masiral sence. Vedel je, da bo že nekako. Saj ni konec sveta. No, vsaj ne še. In tudi tisto je poznal o vroči župi in podobne modrosti. Vedel je, da si mora samo shladiti glavo in da si jo bodo enkrat pa že morali skulirati tudi ostali. Menda ja ne bo prvi prav on prekuril svoje živce?

V tistem trenutku je zacvilila sirena. Zoprni zvok je napolnil prostor in dedci so vžigali svoje mašine in zaslišal se je normalni, monotoni zvok proizvodnje. Marinko se je še vedno držal za glavo. Bolečina mu je nabijala pod pokrovom. In ravno takrat se je poleg njega spet narisala Flaviotova pojava. Kako netaktno. Kako neprimerno. Ma ne moreš deca dvakrat na dan, dvakrat v dveh urah ribati zaradi nekega sranja od pol minute.

»In še sloniš tukaj kot stara baba!« je flavio pribil piko na i celi zadevi.

»Goni se u kurac, a ti je jasno!« je presenečenemu šefu zabrusil stari. »A mislite človeka pustiti kakšno uro na miru?! A imate vse drugo pošlihtano?!  In še to mi boš pravil kako naj stojim in kam naj se naslonim! Begaj, prjatu in razmisli, kdaj se boš mene lotil spet psihično nadlegovati!  in manire se nauči!«

Marinko je dobesedno rjovel nad presenečenim šefom, ki se je rikverc umikal in spreminjal barve. Nazadnje se je obrnil in brez dodatnih besed odcaplajal v svoj prostor. Tam je v naslednjih trenutkih tipkal po telefonu in že po nekaj minutah je odšel na upravo.

Marinko se ni spraševal veliko o tem. Seveda je vedel, da bo to označeno kot nedopustni izpad. Da ga bodo vabili na neke prijazne pogovore, kjer bo odgovarjal na vnaprej odgovorjena vprašanja in dajal prav nekim užaljenim ksihtom.

Ne, Marinko ni razmišljal o teh stvareh. Usedel se je na tisti svoj čok in si spet položil razgreto glavo med dlani. Le kje sem pristal, se je spraševal nekje sam v sebi. Le kako se je to zgodilo. Dno, greznica, usedlina. Pa sem mislil enkrat v nekih časih, da ni vse tako črno. Da imam nek potencial, nekaj znanja, nekaj malega pameti. Luzer. Bednik, nihče! Še klošar, ki v parku rešuje svoj dan tako da nažica za čike in liter, je lahko na nekaj ponosen. Če ne drugega na to, da je poslal sistem tja, kamor sem jaz v afektu poslal šefa. Jaz pa ne vidim ničesar svetlega več. Takšne turobne misli so se drenjale po njegovih razrvanih možganih.  

Kaj se je pozneje zgodilo, tega ne vem. Verjetno nič posebnega. Saj takšne stvari se pač unesejo in poglihajo. Vem pa, ko sem ravno takrat prišel mimo in ugledal starega mojstra v tistem stanju, ko je sedel na čoku in z razočarano obupanim pogledom zrl nekam v prazno, kaj mi je padlo na pamet.

Kar prešinila me je. Čeprav nikakor ne smešna pa vseeno na pol komična ugotovitev …

…. Joj kako žalosten kovač!