(odlomek, oziroma vprašanje … bi vas zanimalo kaj piše v zgodbi, ki ima takšen uvod?)  

   Mir. Ko izginejo vsi tisti zvoki, ko ne čutim več hudih bolečin, razen tistih, ki sem se jih navadil, kot dihanja in vsega kar se mi dogaja vedno in vsak dan. In takrat, ko se ogrejem. Mogoče kdo misli, da človeka zebe samo pozimi, samo ko zmrznejo luže in se na oknih rišejo tiste figure. Ne, mene zebe vsak dan. Ja, dokler se ne ogrejem, ja! Potem mi je laže.

   Potem se mi slike včasih pridružijo toploti in prijetnemu polsnu. Takrat se mi zdi, da bi lahko povedal zgodbo. Pa ne pridem daleč. Komaj kaj spravim skupaj. Komaj staknem konce skupaj, misel z mislijo. Če ni hrupa, če ni preveč ljudi v bližini. Najbolj me pomiri zvok večera. Zvok ki pojenjuje, ki izgublja svoje ostre robove. Takrat, ko se v središču mesta začne redčiti promet, ko ljudje stopajo proti svojim domovom. Takrat, ko se celo zasliši tu in tam, kako pod bližnjim mostom šumi voda ali na oddaljenem dvorišču hripavo zalaja pes. Skoraj blaženo! Ja, takšen je mir, če je to največ, kar si lahko zaželiš.

   Stavke in dogodke poskušam kdaj zbrati skupaj. To občutim kot breme, strašno težko breme. Kot skalo na plečih. Ljudje s svojimi obrazi, begajo mimo in zavijajo z očmi. Ne razumejo mojega matranja. Imajo ga za nekaj drugega, nekaj slabega in zgražajo se nad tem. Oni pa blebetajo in poskakujejo skupaj s svojimi mladički in njihovi stavki in njihove zgodbe so kot majhni kamenčki, ki se usipajo vse naokoli. Jaz pa s temi skalami ne pridem nikamor. Če se trudim, če vrtam, še brskam, kvečjemu še prej nagnem glavo in izginem v noč.
Pa niso dnevi vsi enaki. Včasih se vse skupaj za nekaj trenutkov zbistri. Včasih celo začutim sled upanja. Tako kot misel, da se lahko mora konča. Tisto ko se iz polsna, iz še ne čisto zbujenega stanja do konca zaveš in oddahneš, da vse skupaj ni res. Da so to le iluzije, ki je nekakšna kemija povzročila njihovo nekajsekundno bezljanje po še na pol spečih nevronih.

   Včasih me obišče prijatelj. No, ne vem če je pravi prijatelj. Ampak v bistvu se mi zdi, da mi je edini podoben. Pa ne sam to. Pravzaprav je edini, ki ga poznam iz tega budnega sveta. Ne vem zakaj pride k meni vsake toliko. Saj se skoraj nič ne meniva. Saj komaj vem kako mu je ime. Frenk. Kako bi se tudi lahko kaj prida menila? Ne moreš se pogovarjati tako kot otročaji in mularija, če so besede tako težke in stavki na meji mogočega. Vendar pa sem pomirjen potem, ko se oglasi. Spet se pomirijo moje slike in spet se nekaj časa ne zaganjam brez smisla in brezplodno v tiste skale. Ne begajo me več ljudje iz iluzij. Ne pomembni plešasti in namrgodeni deci v črnih oblekah, ne strogi nabildani mladci v uniformah in tudi ne tista plavolasa ženska, ki včasih pogleda s svojimi otožnimi zelenimi očmi, ki zbode v nekaj mehkega v moji zmedeni duši. Ampak, to potem mine.
 

   Vprašanja ne motijo več trenutkov. Vprašanja kdo, vprašanja od kod. Do čemu in zakaj niti ne pridem. Vse skupaj se umakne toploti, ki me prevzema in bolečini, ki mineva. Misli se zavrtijo kot steklena zrnca v kalejdoskopu. Zabrišejo sledi misli, ki so samo za kratek čas postajale malo bolj jasne. Starši in mularija, vibriranje in topot, kamenčki in zavijanje z očmi se zapira v svoje domove. Meni neznani svet, ki samo slutnja včasih pravi, da vem nekaj o njem. Pa ne morem niti slutiti več. Tišči me k tlom in ne dovoli niti otresti z glavo in poskusiti. Predaleč je in nedosegljivo, nejasno kot iluzija o obljubljenem kraju in nežnem pogledu, o olajšanju in vzravnani budnost. Pogledu vnaprej.
Vendar sem prešibak. Zebe pa me ne več. Mir prekriva tisti celodnevni hrup. Bolečina se umika blaženosti. Odrinem steklenici, ki mi je pomagala in se prevrnem na desno ramo. Vedno ležim tako. Nikoli na levi. Prisluhnem samo še kako v daljavi prehlajeno zalaja zvesti hišni čuvaj. Med kartoni in starimi cunjami me vzame noč.