Trenutno stanje našega sveta in njegovih stanovalcev pripisujejo ljudje marsikateri bolj ali manj vzvišeni sili. Nekateri so prepričani v moč usode, drugi prisegajo na zvezde, tretji na tega ali onega boga. Drug drugemu se zdijo močno neumni, saj so v svoje tolmačenje brezpogojno gotovi. Jaz naprimer, pa sem mnenja, da je bil potek zgodovine neusmiljeno in najbolj podvržen neki zelo vsakdanji in naravni sili. Imenujmo jo »selekcija«! 

Ta nepremagljivi in večni je imel več oblik. Od začetka se je najbolj uveljavila selekcija na osnovi telesnih značilnosti. Večji kot je bil človek in bolj kot je imel mišičaste ude, bolj visoko se je povzpel na družbeni lestvici. Če se mu je kdo postavil po robu, ga je z vsemi svojimi mesnatimi argumenti postavil na realna tla in se še naprej veselil svoje prevlade. Ta sistem je zdržal zelo , zelo dolgo . Pozneje so se kriteriji selekcije za malenkost spreminjali . Tu in tam je kakšno kratko obdobje največ veljala pamet, vendar kot vsa druga merila tudi to ni ustrezalo vsem. Predvsem je to šlo v nos bedakom. Zelo izrazito je bilo tudi razdeljevanje glede na imetje. Temu smo nekako najbolj podvrženi tudi te dni in nič ne kaže, da bi se to imelo v kratkem spremeniti.

Kakorkoli je že bilo, vedno so se našli tipi, ki so bili z merili nezadovoljni. Zato so v preteklosti, mimogrede, nekateri izmed naših prednikov pogruntali, da smo vsi enaki. Stuhtali so popolnoma neoporečne ideologije in vsi so bili tako strašno enaki, da to ni bilo podobno ničemur več. Takrat so prijeli zadeve v roke tisti bolj enaki od drugih in odstrelili kakšen miljonček duš, ki niso ustrezale ideji. 

Vsekakor je selekcija še naprej urejala stvari. Po enem ali drugem sistemu je izbirala boljše in tlačila slabše in tako gonila svet naprej. Da ne bi razpravljali o stvari tako na splošno, bi bilo dobro, da se spet opremo na primer, ki nam bo vsaj na videz bližji. Tokrat še posebno opozarjam, da je zgodba zelo in samo izmišljena.

Nekega davnega dne sta se dvema materama na isti dan rodila dva dečka. Prvemu so dali ime Marinko, drugemu Rupert. Vsaj prva nežna leta življenja sta bila fantka vsaj na videz enako rangirana na družbeni lestvici. Pravzaprav ju ta ni kaj prida brigala. Že v letih šolanja pa so se začele njune poti nekoliko razlikovati. Marinko je bil zelo bistre glave, delaven in pošten, Rupert pa ni znal kaj prida misliti, vedno pa je vedel komu je treba biti všeč in komu se ne sme zameriti. Imel je tudi precej boljše izhodišče od Marinka, ki je bil iz revne bajtarije. Njegov stari je bil vaški trgovec in Rupert je bil edinček. Seveda so mu učitelji kaj radi pogledali skozi prste. Ne glede na vse sta se skupaj prebila skozi ljudske šole. Prvi z bistroumnostjo, drugi z lahkoto tudi brez nje. Naprej pa Marinko ni mogel. Ni bilo v planu. Doma ga je čakalo delo. Oženil se je in kaj kmalu je imel tudi sam kup kričave pokrpane mularije. Rupert je nekako nekaj doštudiral in se po bogve kakšnih ovinkih vtaknil v politiko. Zelo se je zredil in zelo si je ob svojem vzponu obrabljal komolce. Na rodni kraj in prijatelja Marinka je pozabil. Ta se je ubijal s svojim delom in nekako preživljal svojo številno družino. Rupert za družino in podobne traparije ni imel časa in le zaradi družbenega statusa je pri štiridesetih nekje dobil pol mlajšo tajnico, jo oženil in ji enkrat po končanem nareku napravil sinčka. Bil je, zanimivo, skoraj enako star kot Marinkov najmlajši fant.

Rupert za sina in ženo seveda ni imel kaj prida časa. Ubadal se je s svojo kariero. Če je karkoli zmotilo njegov vsakdan, ki je bil poleg nekaj uradnih zadev poln banketov, zabav, pijančevanja in družbe sumljivih dam, je zadeve s pomočjo svojih vzvodov kaj hitro rešil. Če ga je kaj zabolelo, je v bolnici šel mimo vrste in vrata so se mu odpirala na stežaj. Če so pijanega ustavili policaji, jih je nadrl in deležen je bil iskrenega opravičila. Užival je svojo moč , hvalil aktualni sistem selekcije in se redil.

Marinko je v nasprotju z njim hiral in se ubijal z delom, da je nekako povezoval mesece. Ko je nekoč zbolel, je čakal v čakalnici cel dan, še bolj zbolel in na koncu dobil za svoje težave nekakšen nasvet o počitku. Tudi policaji so ga enkrat ustavili. Seveda ni bil pijan, imel pa je razmajan avto in vzeli so mu prometno. Ker je godrnjal, so ga žandarji še naklestili. Zaradi pritožbe je pozneje plačal dve mesečni plači še zaradi domnevnega oviranja dela uradnih organov in čas je tekel naprej in mu izpijal življensko moč.

Rupert pa seveda ni izgledal izpit, nasprotno, lica so se mu lepo, mastno svetila in trebuh mu je v treh ali štirih gubah veselo poskakoval pri hoji. Vseeno pa ga je nekaj v načinu selekcije vseeno zmotilo. Njegov sin in najmlajši Marinkov nadebudnež sta se namreč znašla v isti srednji šoli. Bil je pač še vedno čas ljudskih šol, s pomočjo katerih je tudi naš debeli junak pridobil svoje cenjeno znanje. Rupert se je z vso zagnanostjo zapičil v ta pereči problem in s pomočjo svojega položaja kmalu izglasoval prgišče aneksov in amandma ali dva. Zavrtel je še nekaj številk in glej! V nekdaj ljudskih šolah so se zvišale šolnine in zahteve po dragi opremi so postale vsakdanje. Marino je svojega fanta vse teže šolal, vendar je nekako trgal od ust in peljal zadevo naprej. Ko so za piko na i v šoli uvedli v učni načrt ekskurzijo v tujino z obvezno zabavo v mondenem hotelu in smučarske počitnice v tujem smučarskem centru, je Marinka zlomilo. Stopil je do prefekta in potožil, da ne zmore več. Le-ta mu je prijazno odvrnil, da mora pač prilagoditi šolanje sina svojim možnostim. Ni mu ostalo drugega kot, da je sina izpisal in ga peljal h kovaču za vajenca. Postal je eden najinteligentnejših kovačev daleč okoli. 

Rupert si je po tem uspehu oddahnil, njegov sin pa je po prej omenjeni srednji šoli šel študirat v tujino in je menda še vedno nekje tam. Sicer se je govorilo marsikaj a Rupert je vedno zatrjeval, da je fant uspešen. 

Tu sta se njuni življenski poti tudi skoraj za vedno ločili. Marinko je še naprej živel svoje težko življenje. Pri bolezni si je pomagal z materino dušico in baldrijanom. Otroci so bili kovači in šivilje in vsi skupaj so težko zaslužili pol Rupertove mesečne plače. Pravili so ,ne ta je pa prehuda, da je živina kakršna je bil, plačeval samo za najem avtomobila pet kovaških plač na mesec.

Tudi Rupert je živel naprej na svoj stari način. Za svoje življenje je uporabljal le komolec in svoje gobezdalo. Če se je pred njim pojavil problem, ga je brezobzirno pohodil, ne meneč se za nekaj siromakov , ki so padali ob tem početju. »Selekcija pač!«, si je ravnodušno govoril. 

Minilo je še nekaj let. Marinkova hrbtenica se je povsem skrivila in jasno je postalo, da ne bo več dolgo.

Tukaj je spet posegla vmes usoda. Prav takrat ko so skoraj čisto ugasnile njegove moči, je bogve katera pot prinesla v mesto tudi Ruperta. Sicer za Marinkove težave ni vedel in tudi brigale ga niso. Še vedno je užival v svoji veličini…Toda glej vraga: Ravno na isti dan kot so se zaprle gubaste Marinkove veke, je mast zalila Rupertovo srce in stisnilo ga je v prsih, telebnil je na sredini trga, zatresla so se tla in iznenada se je znašel vštric z nekdanjim prijateljem Marinkom na začetku dolgega osvetljenega predora. Zviška ga je pogledal in že hotel blekniti žaljivko ali dve, ko je na drugem koncu zagledal visoko bledo damo v črni obleki. Z vzvišenimi in odločnimi gibi se jima je bližala. Marinko je s svojo pametjo takoj razumel situacijo, Rupert pa je v svojem stilu s komolcem odrinil sključenega suhljatega Marinka in skočil predenj. 

"A si ti mogoče selekcija?« , je z leskom v očeh zavpil? 

»Ne, dragi Rupert, tokrat pa ne bo šlo. Jaz imam pa samo en kriterij!« , je gospa dejala s hladnim, monotonim glasom……in ugasnila luč.