Stari prfoks danes ni bil dobre volje. No, saj v resnici ni bil skoraj nikoli posebno dobre volje. Grdo je tako govoriti ampak čisto z lahkoto bi ga ocenili kot sitnega starega možakarja. Tudi držal se je sam zase in večini ljudi je bilo kar prav da je tako. Jaz sem se ga ponavadi trudil kar razumeti. Vse te spremembe okoli njega so postale že zdavnaj prehitre in čudno nerazumljive. Vse kar je nekoč imel rad in kar je spoštoval, se mu je zdelo, da izgublja svojo vrednost. Kje so časi, ko je še obvladal zadeve, ko je kot mladi profesor slovenskega jezika pomenil osebnost na fakulteti. Njegovo ime so študentje izgovarjali spoštljivo, marsikateri je s ponosom pripovedoval, da je njegov slušatelj.

Da mu je šlo na živce mnogo stvari je seveda jasno, bi pa tokrat omenil nekaj kar mu je bilo še poseben trn v peti. Posebno zadnje dni se mu je zdelo, da ga to še bolj mori. Seveda je gospod od nekdaj spoštoval in ljubil svoj materni jezik. Od malih nog je že prebiral knjige. Vse domače leposlovne stvaritve je poznal do potankosti. Če bi mu prebrali stavek ali dva iz katerekoli stare slovenske knjige, bi vedno znal takoj določiti avtorja in novelo ali roman kjer so bile te besede zapisane.

»Fak ej, gefa mi je živ fakn safer !«  so ga besede mulčkov, ki so brskali po atlasih in učbenikih pri sosednji mizi, skoraj vrgle pokonci. Seveda bi se v miru , ki je sicer vladalo v čitalnici ustrašil tudi kakšnih bolj normalnih stavkov ampak pri tej latovščini so mu sivi lasje šli dobesedno pokonci. Obrnil se je okoli in hotel diskretno opomniti mladino na red in tudi na njihov slovar, pa se je v trenutku premislil, ko je zagledal kdo je prekinil njegov mir. Okovanega usnjenega upornika in njegovega kolega, ki so mu lasje v štirih , petih špicah štrleli v luft kot bi iz glave gledal cirkular, je raje pustil pri miru. Vstal je in momljaje sam pri sebi zapustil knjižnico.

Z obvezno bukvo pod desno pazduho je s svojo običajno počasno hojo odšel po svoji ustaljeni smeri. Šel je mimo Family  shopa, mimo prodajalne čevljev  La scarpa in pod izveskom discoteke Dance paradise se je obrnil levo, da prečka cesto. Prav pri vsakem omenjenem napisu seveda ni pozabil zavzdihniti in zaviti z očmi. Vse te novotarije so s svojim tujim zvenom žalile njegova čustva. Ni mogel razumeti kako lahko ljudje pozabljajo na svoje prave korenine, kako lahko tako poceni sprejemajo takšno nevredno navlako. Prižgala se je zelena. 

Profesor je počasi stopil na prehod za pešce. Napravil je par korakov , vmes za sekundo postal, zavzdihnil in nadaljeval pot. Iznenada so poleg njega zaškripale gume in iz črnega beemveja se je mlajši moški zadrl: »Ej, stari, a si fuknen al kuga? Se muvaš kot da b'  majonezo gazu!«

Prfoks bi takrat zagotovo padel, če ga ne bi ujel nek drug gospod. Čeprav mu je srce razbijalo in se mu je vrtelo in čeprav je bil že skoraj v šoku, mu je vsled prisotnosti vsaj enega normalnega in urerenega someščana nekoliko odleglo. »Hvala, res hvala!« je na najboljši možni način poskušal pokazati svojo hvaležnost, človeku ki  mu je pomagal. Na pločniku  je še postal pri njem, da se uredi, potem pa je gospodu še prijazno rekel:

»Sej ni neč, sam video, da je bemvejc bliz pa sm te prijeo, da te onaj ne zgazi !Živio!«

Profesor je samo na pol dvignil roko v pozdrav in še nekaj časa obstal skoraj brez sape. Ja , njegovo psihofizično počutje ni bilo na zavidljivo visokem nivoju!

Ko je prisopihal v svoje stanovanje , je samo odložil zmečkani plašč in se zvrnil v naslonjač. V roke je vzel časopis in listal. Zanimalo ga je marsikaj a vseeno je bil bolj kot na vsebino glede na svojo profesionalno in tudi malo karakterno deformacijo , pozoren na jezik novinarjev, na izbor besed in na slovnico. Ker je bil za njim že kar težak dan , je bil še toliko bolj nataknjen. Brati je začel članek o lokalnem gospodarstvu a se  je že s prvo vrstico spet nadaljevalo,kar ga je mučilo že cel dan. Trudil se je prebrati članek a so se mu začele v glavi mešati besede. Bilo je govora o vehemenci in sinergiji, nekaj je bilo celo eklekt…..seveda je profesor zadeve razumel. Bil je izobražen človek.

»Vse to se da povedati v lepi Slovenščini!« je momljal sam pri sebi medtem ko je mečkal časopis.

Odvrgel ga je v kot in prižgal televizijo. Možakar v parlamentu je začel svoje izvajanje. Novo presenečenje. Govoril je v zelo izrazitem narečju. Mogoče prleško ali prekmursko. No, saj ni važno. »A ne veš da si poslanec, preklemanska reč!« je zarjul v škatlo. Zdaj se je res že zelo slabo počutil.

Edina rešitev se mu je zdela ta, da zaključi s temi resnimi zadevami in pogleda malo športa. Ja , stari gospod je imel kljub svoji sitni resnosti tudi eno zelo preprosto veselje. Rad je pogledal dober hokej ali pa nogometno tekmo. Tokrat je na športnem programu našel slednjo. Naslonil se je bolj udobno, si natočil kozarec vode in se posvetil dogajanju.

Tekma je bila videti živa in komentatorja je očitno potegnilo noter: » Dober meč , odličen tim!« se je drl. Staremu je kar sapo jemalo. » bek je plasiral žogo proti centarforju! Če ta zdaj ne zadane žogo…..!«

To pa je bila kaplja čez rob! »Kako zadane, kako zadane !« se je začel neobvladano dreti in tolči s pestjo po mizi, da se je voda zlila po tleh. »Kako ….ne zadane žogo, kje je pa rodilnik, pa zadene se reče, zadene!« Možakar je prišel čisto ob glas in tudi sapo mu je jemalo. Začelo ga je tiščati v prsih in odvlekel se je do kopalnice. Tam si je omočil razgreto čelo in se komaj spravil za silo k sebi. 

Ko se je umiril je sedel nazaj v svoj stol in premišljeval. Kar naenkrat je vzel v roke telefon in začel tipkati neke številke. poklical je štiri svoje starejše kolege. Da se morajo obvezno dobiti, še danes, ja še danes !

In sedli so štirje stari gospodje v kavarniški kot, naročili kavo ali kozarček dobrega vina in staknili glave. Seveda je prvi spregovoril naš profesor. drugi pravzaprav niso še niti vedeli za kaj gre. 

»Gospodje!« je vzvišeno začel in vsi so pozorno prisluhnili. »Tako to ne more iti naprej. Naš ljubljeni materni jezik je v nevarnosti! Umira nam pred očmi. Uporabljati ga ne znajo niti otroci niti starši. Učitelji ne znajo vzbuditi ljubezni do tega lepega jezika. Mladina govori spakedranščino, napisi kažejo neke amerikanske parole. Še celo poslanci in novinarji nimajo odnosa, ki bi ga bilo za pričakovati! Temu moramo narediti konec!« Gospod je imel odločen izraz na obrazu in stisnjeno pest. Bil je tudi precej glasen in nekajkrat so gostje na čisto drugem koncu kavarne zvedavo pogledovali proti tistemu vogalu.

»Organizirati moramo sestanke stanovskih kolegov!« je nadaljeval »pisati proteste na televizijo, sodelovati v debatah v časopisih in še vse kaj drugega bo potrebno, da voz obrnemo v pravo smer!«

Takrat se je obrnil proti gospodom, ki so ga zbrano in odobravajoče poslušali:

»Ali ste pripravljeni na borbo !« je z dramatičnim prizvokom zaključil svoj govor.

Ostali so dvignili glave in prav tako stisnili svoje koščene pesti.

»Valda!« so vzkliknili v en glas!