»Mislim, a ti sploh razumeš da se mudi. Zelo mudi!??«

Flavio je bil ta dan spet malo bolj naelektren. Očitno je tudi sam prestal enega od tistih masiranj, ki mu v tem novodobnem sistemu pripadajo. Sicer se takšni načini dela z ljudmi samo imenujejo »novi«, v resnici pa so samo olepšani načini komandiranja,  v osnovi ravno takšni, kot jih je uporabljal že marsikateri, pogosto nič kaj simpatičen model iz davnih časov. Gre predvsem za premišljeno komunikacijo, ki upošteva slabosti ljudi in specifike časa.

Če to prenesemo v resnično življenje, potem to pomeni, da šefi izkoriščajo stanje, ko se ljudje bolj bojijo za svoje delo in namesto normalnejših vzvodov za stimuliranje in motiviranje ljudi, uporabljajo primitivno zastraševanje in si s pikolovskim sitnarjenjem utrjujejo vzvišeni položaj.

Na malo višjem nivoju  potem lahko poenostavljeno ugotovimo, da je kriza in brezposelnost v veliko primerih nekaj najboljšega kar se delodajalcem lahko zgodi.

»Kam se mudi, spoštovani šef?« je ravno tako sitno odvrnil Marinko. Vedel je, da ni zamudil več kot pol minute, nekateri so se s pavze še vedno vračali, in da se je sitnež pač odločil, da ga bo  malo posekiral.  »Kam hudiča se mudi?! A ne vidite polnih kišt teh naših strašnih izdelkov. Železja kolikor hočeš.« Marinko se ni niti trudil skriti svoje arogance.

»Ne delaj se norca, Marinko!« je Flavio preteče dvignil prst, presenečen nad neresnostjo podrejenega.   »Kaj sploh veš o konkurenčnosti, o boju na trgu in takšnih stvareh?«

Marinka je seveda imelo, da bi tipu zabrusil, da sicer ne ve o teh stvareh prav veliko, on pa sigurno tudi ne. Pa se je zadržal in v mirnejšem tonu nadaljeval:

»Lej, jaz teh stvari ne razumnem prav dobro. Nikakor mi ne grejo v glavo. Včasih, pa niti ne tako davno, sem pol ure koval eno usrano špico, zdaj pa pritisnem na knof in mi kosi letijo v gajbo, da jih prešteti ne moreš sproti. Pa še ni dovolj hitro. Poleg vsega pa se teh izdelkov potem v skladiščih naredi cel kup in šele potem se naši direktorji in komercialisti z mercedesi in kufri podijo okoli in poskušajo vse skupaj prodati. Česar ne uspejo spraviti v denar, peljejo nazaj v topilnico in potem material spet pride k meni. In takrat se mi pa spet mudi kot hudič. In ti pričakuješ, da bom jaz to razumel?«

»Kje ti živiš?« je vzvišeno zavzdihnil Flavio, pri tem pretirano zavil z očmi in zamahnil z roko, in odšel po svoje. Kdo bi se bodel s starim zahojenim kovačem?

Le ta se je pa še kako strinjal s tem zadnjim vprašanjem. Le kje živimo? Kaj je z nami? Kaj je s tem našim delom? Preša mu je seveda v svoji predvideni hitrici že veselo ropotala, ko se je v svojih mislih preselil nekam daleč nazaj. Spomnil se je svojega očeta, njegovega črnega obraza, ki je namrščeno pa vseeno dobrodušno gledal izpod še bolj črnih obrvi. Njegovega kladiva, ki ga je vsak dan vihtel v domači delavnici in njegovih modrosti, ki so mu bile kljub zastarelosti in navidezni neuporabnosti, veliko, veliko bliže kot vse kar so mu trobili zadnja leta. Dan za dnem! Marsikatero pravilo, ki ga je stari takrat brezkompromisno upošteval, se je nanašalo na to kako in koliko se sme pri delu hiteti, kdaj se komu in kam mudi. Takrat stvari niso stihijsko hrumele in pred sabo porivale kupov, ki so se izgubljali na nekih tekočih trakovih. Vsako, še tako nepomembno klamfo je desetkrat obrnil, potežkal, pregledal in nazadnje skorajda ljubeče dal iz rok. Vedel je, da je zadevo skoval tako kot je treba, tako kot zna in tako kot to od njega pričakujejo. Brez nepremišljenega  hitenja in priganjanja.

»Pfuj!« je Marinko pljunil v polno gajbo, ki je prekinila njegove spomine. Bogve, kam v svet bo odpotoval moj črni pljunek je pomislil ins s tem malo razvedril.

»Oohol!« je pred kovaško delavnico zadihano kričal Francelj. Bil je vaščan. Mojster je seveda takoj vedel kdo je in nič kaj pretirano ni bil presenečen nad njegovim  očitno razburjenim stanjem. Poznal ga je in vedel je, da se mu mudi že od ranega jutra naprej in vsak dan je že črna tema, ko se revež še ne more umiriti.

»Sosed,kaj bo dobrega« je počasi in umirjeno vprašal kovač! V oknu se je zaradi vpitja prikazala glava kovačeve žene in malega Marinka. Mojster jima je nekaj pomignil in žena je pokimala in izginila z okna.  Bilo je že pozno popoldne, ognjišče se je že ohladilo in obetal se je lep, topel zgodnje poletni večer.

»To, to! Mudi, Zlomilo! Delavci. Vsi so na njivi. Čakajo!« se je še vedno zadihan,predvsem pa vse hkrati trudil povedati Franc. »Res nujno! Danes! Prosim! Nujno!«

»Ja, za božjo voljo umiri se in sedi. Pojasni mi vendar za kaj gre !« je skoraj vzrojil mojster. Očitno nerad se je Francelj usedel za mizo, zbito iz debelih hrastovih plohov, zglajeno od dolgih let in polno sledi vsega kar se je v preteklosti valjalo po nji. Kakšen kos je bil kdaj očitno prevroč  odvržen na debele plohe in tam je bila zarisana oblika klamfe ali obroča. Tu in tam je bila s tintnim svinčnikom zapisana kakšna številka ali celo skica preprostejšega izdelka. Stari je rad rekel, da je na tej mizi vsa administracija kar je potrebuje!

In tako sta se deca, eden ves na trnih, drugi po dolgih urah dela očitno utrujeno umirjen, menila pod košato, osvežilno zeleno,  lipovo krošnjo. Kmet je kovaču kazal  nekakšen na pol razlomljen železen kos in mu nekaj pojasnjeval. Poslušalec pa ni bil preveč zainteresiran za njegovo paniko. Seveda je vedel kaj je tisto železje in tudi kaj mu je treba storiti. Vendar za delo je imel svoj red in svoj način.

V tistem je skozi vrata prišla gospodinja in na plehnatem pladnju prinesla dve šalici črne kave, četrtinko  šnopca in dva štampeljna. Pozdravila je dedca in se vrnila v hišo k otrokom. »Ampak, ampak ..« je še vedno živčno mencal sosed, utrujeni in mirni kovač pa mu ni pustil, da bi nadaljeval. Natočil je vsakemu po eno žganje in na njegovo panično momljanje odgovarjal z ugotovitvami, kako je bila letos lepa pomlad ali pa, da se obeta konec tedna dež.

»Pa posluš, za božjo voljo ….!« je na njegove vremenske ugotovitve pojamral nesrečni kmet. » ja, ja, če je prvi teden sončno in toplo, se sredi mes'ca stemni nebo« ni pustil mojster spremeniti pogovora in obrniti vsega skupaj na tisti strašni problem z zlomljenim kosom. Pa tudi to je samo kovač vedel, da si je pregovor čisto sam ravnokar izmislil.

In tako se je moral tudi nejevoljnež počasi umiriti. Malo je pripomogel tudi domači sadjevček, ki ga je  vsakemu še dvakrat nalil. Nazadnje je le še nekako otožno predeval tisto rjasto zlomljeno  reč iz roke v roko in proseče gledal starega.

»A potem bi se dalo?!«

Stari se je odkašljal vstal in se ne glede na dramatičnost trenutka, na kratko poslovil. To slovo je bilo takšno, kot so se takrat ljudje poslavljali. Vstal je in odšel. Brez kakšnih odvečnih besed. Malo se je odkašljal, pljunil v koprive in šele, ko je že šel okoli vogala, je mirno rekel: »Če se mudi, če res rabiš … potem bo že tudi jutri v redu!«

In je izginil skozi vrata.

Tako je tuhtal Marinko o nekih preteklih časih. Pa saj ni resno mislil, da bi se kaj od takšnega razmišljanja in načina dela lahko še kdaj vrnilo ali ponovilo. Seveda ne. Vedel pa je, da je tisti kos, ki ga je takrat foter izdelal kmetu,tudi naslednji dan rešil zagato, predvsem pa je preživel in zdržal cel svoj vek. Dokler je Francelj uporabljal voz za prevoz sena, je tisto zdržalo in služilo. In verjetno še zdaj, ko se je voz umaknil traktorju in nakladalki, nekje na šupi v prahu in rji dela drenj kmetu, ki ni vajen zavreči starih stvari. Pri hiši se je vedelo kdo je kaj naredil in mojstra je gospodar prijazno pozdravil, ko ga je srečal sredi vasi.

Marinkova ropotija pa brez imena in identitete, včasih niti ne ve v kaj bo vgrajena, hiti po zelenem transportnem traku. Hehe, tisti pljunek se verjetno že vozi po svetu. Lahko, da bo pristal v kakšnem skladišču. Lahko, da bo prišel nazaj z reklamacijo. Mogoče bo tisti kos, na katerem visi, vgrajen v cenen stroj in bo itak pristal čez par let na smetišču. Bogve? Zdaj hiti! Ogromni vlačilec ga vozi nekje po evropskih avtocestah. Reka vlačilcev, armada, hrumečih pošasti. Vsi se vrtijo v neskončnem krogu in nihče ne vidi konca. Ne vedo niti kakšen je,niti kje točno se nahaja. V glavo imajo vsajeno samo eno in edino misel. Da se tja na vsak način zelo zelo MUDI!