Dan, ko se je Janezu strgalo je bil pa res malo poseben. Pa četudi so ljudje pogosto rekli:

 »Enkrat nam bo prišlo do vrha. Enkrat bo narod znorel, boste videli!?« To, da se je zgodilo ravno njemu, je bilo zelo nenavadno. Zelo presenetljivo. Ali pa mogoče ne. Saj pogosto slišimo, da najbolj divja voda dere globoko pod površjem in podobno. Janez je bil na zunaj namreč vedno zelo miren in vse je sprejemal brez upiranja in nepotrebne drame. Takega se spomnimo že zelo dolgo nazaj, kar nekaj desetletij in tak je bil vse do tistega, minulega petka.

Pred desetletji je prišel v fabriko na tipičen način. Tako kot so takrat tja hodili mladi fantje. Kovinarji, orodjarji, špenglerji in šloserji. Direkt iz šol, po navadi štipendirani ravno od te taiste firme in zgledalo je, da je čisto jasno kako bo tekla njihova poklicna pot. Tudi ni bilo najmanjše dileme, da bodo v tovarni dobili delo, primerno njihovi sveže pridobljeni izobrazbi. Ravno tako so pobje,  pa tudi kakšna deklica, orodjarka,  je bila v tistih letih že vmes, dojemali svoje novo okolje kot nekaj trajnega, nekaj za zelo dolgo vnaprej začrtanega. Niti slučajno niso, tako kot to vidimo danes, že od prvega dne tuhtali, kako jo bodo čim prej, po tem začasnem postanku, popihali nekam na bolje.

Za Janeza je marsikdo rekel, da bi moral še naprej v šole. Res se je fant zlahka učil in dojemal stvari iz knjig. Vendar pa ni niti pomislil, da bi koga poslušal. Odločil se je, da bo po tisti poklicni šoli začel služiti denar in pika. Predvsem pa je imel v glavi tisto naivno, v tistih časih pogosto razpaseno miselnost, da se mu itak ne more nič slabega zgoditi. Da ne more iti nič narobe. Šolan šloser je dobil delo kakršno mu je pripadalo in pika. Včasih je bilo celo očitno, da je mojstrov v neki ekipi že tako dovolj ali preveč pa so novega vseeno vtaknili zraven. To mu je pripadalo in nikomur se ni zdelo, da bi bilo s tem kaj narobe. V tem stilu so tudi potekala prva leta Janezovega dela. Delal je dobro in predvsem vse kar je bilo potrebno. Nič ni kompliciral, če je moral interventno opraviti delo viličarista ali celo kdaj na koncu šihta pomagati pomesti okoli mašin. Glavno mu je bilo, da delo poteka normalno. In vse je tudi teklo tako zelo, zelo normalno.

Zato se je tudi zdelo nekaj neznansko nezaslišanega, ko so se prvič pojavili tisti spiski. Na njih so bila napisana imena tistih, ki bodo premeščeni, degradirani v proizvodnje delavce. Nekaj malega je bilo odpuščanj in nekateri so morali oditi na nekakšno, do takrat neznano, čakanje. Ljudje so to sprejeli panično in neobvladano. Cela skupina žensk se je zbrala pred tisto zastekljeno pisarno. Delavke so vile roke in se držale za glavo. Skoraj vse so bile objokane in prestrašene. Niso vedele, da zadeve niso tako strašne in da ni daleč čas, ko se bo marsikdo veselo smejal, ko se bo našel na spisku za trimesečno čakanje.  

Tudi Janez ni mogel verjeti, da bo naslednji dan delavec v proizvodnji. Na isti liniji, ki jo je v teh letih vzel za svojo, jo pedenal in osvojil. In naslednje jutro je moral priti na šiht in se usesti za mašino, ki jo je prej vzdrževal in urejal, da je lahko delavec nemoteno delal tiste enostavne gibe. Pa se ni pritoževal. To ni bil njegov način. Nekateri so se in marsikomu je dolgoročno to tudi koristilo, Janez pa je bil človek, ki je v vsaki situaciji prijel za delo, se počutil žrtev in naivno razmišljal, da se bo itak vse uredilo. Kot, da je fabrika njegova ženska, ki imata z njo sicer malo krizo, mora pa itak slejkoprej pogruntati, da ga ima rada in ga spet vzeti v naročje.

Pa ga ni vzela. Zaradi pritožb in negodovanja njemu podobnih, so delo na stroju, pa čeprav je imel le dva knofa, okarakterizirali, kot strokovno proizvodno operacijo, ki zahteva poklicno izobrazbo. Tako je bil volk sit, koza cela in Janez na tleh. Grizel si je ustnice, ob večerih malo preveč pil in sam sebi lagal, da se bo uprl. Pa se ni. Nekaj časa je tako zamorjen  grdo gledal in skoraj nič ni govoril.  Potem pa je po svoji navadi začel delati tako, kot je treba in zraven še vse kar bi pogosto morali opraviti drugi. Spet je sedal na viličarje, pomagal tudi kolegu na sosednji mašini. Nekako bi rekel, da so ga spet imeli. Od pete do glave. Niti opazil ni, kako je v svoji osnovi žaljiva sprememba, ko so gospodje ukinili vzdrževanje na liniji z utemelitvijo, da delavci itak znajo sami popravljati svoje stroje. Konec koncev so še nedavno to počeli. In res je Janez po nekajdnevnem negodovanju res začel poleg vsega še nastavljati in popravljati svoj stroj. V bistvu je spet delal svoje delo. Le obravnavan, voden in predvsem plačan je bil kot delavec v proizvodnji. Tako z distance se ni zgodilo nič dramatičnega saj je vse teklo dokaj mirno naprej.

Potem so začeli v fabriko prihajati tujci. Mladi Bolgari, Albanci, Bosanci in še kdo. Včasih so dedci sami sebi laskali:« Nimajo več takih, kot smo mi in morajo uvažati ljudi od drugod!« Pa se je hitro našel kdo, ki je v tisti stavek dodal »takšnih bedakov« in porušil pozitivno misel. Janez je takrat postal, poleg vsega tudi učitelj. Bolgare in Makedonce je učil dela na strojih. Mlajši kolegi niso obvladali Srbskega jezika, ki je bil nekakšno zasilno sredstvo za sporazumevanje. Uvajal jih je v delo, za njimi popravljal napake in niti ni imel časa, da bi se razburjal, da ima s svojim relativno zahtevnim delom, dolgoletnimi izkušnjami  in vsemi dodatnimi opravki v bistvu enako urno postavko kot osemnajstletni bolgarski fant, ki je v tistih dneh prvič v življenju videl plehnato tovarno od znotraj.

Ne on ni vprašal nikogar po zdravju. Od nikogar ni zahteval odgovorov. On je požrl grenko reč, ki se mu je nabrala v grlu in po šihtu šel na nekaj pirov. Po vsakem je bolj občutil, kako strašno je življenje nepravično do njega in vse manj to, kako je sam en drek naredil za to, da bi bilo karkoli drugače. Sploh ni dojel simbolike, ko je malo pozneje sedel doma pred tevejem in zaspano pijano  z enim očesom gledal teve dnevnik. Na ekranu so se sindikalisti nekih dohtarjev in birokratov prerekali in grozili, ker so jim menda obesili dodatno delo. Šlo je za bizarno, malenkostno zadevo, ki bi vzela nekaj sekund dnevno ampak oni so se znali upreti in zagnati alarm kakšen učinek bo to imelo na njihovo delo in kako zelo mnogo manj časa bodo imeli za paciente in stranke. Stavka, boj, grožnje in srd!

Tisti petek je bil predpraznični dan in v tovarni ni bilo veliko ljudi. Janez pa je moral obvezno priti. Na liniji je bilo nekaj novincev, seveda uvoženih daleč z juga in delo brez njega ne bi moglo teči normalno.

In kaj ga je vrglo s tira, nesrečnega Janeza!?? Skoraj nič, bi marsikdo rekel. Malenkost. Pa čeprav sedaj leži na psihiatriji in bo baje potreboval kar nekaj časa, da se ugliha nazaj. Ja, res malenkost. Stopil je v delavnico.  V tisto, kije bila enkrat nekako tudi njegov štibeljc. Glavnega mojstra ni bilo na šihtu, bil pa je njegov mlajši kolega. In ta je sprožil tisto reč. Tisti bes nekje globoko v Janezovi mirni, pohlevni duši, ki je sekundo pozneje s stolom razbil mizo, nekaj šip in nazadnje, prej kot so ga kolegi prijeli, za kabel vlačil po transportni poti računalniški monitor. Ob tem je grčal in tulil, da so bele šlevaste pene brbotale na kotičkih ust.

In s čim ga je tako razkajfal? Janez ga je vprašal za rokavice. Rabil je nov par zaščitnih rokavic,nič drugega. Pa bi lahko uni tip rekel, da nima časa ali kaj drugega, ne pa da mu je odgovoril s tistimi usodnimi  besedami.

»To pa že ni moje delo!«