Dve stvari sta mi pri štrajku dohtarjev še posebno pritegnili pozornost. Ena je bila bridka Konradova ugotovitev, da dohtarji delajo za dve plači nekvalificiranega delavca, druga, meni še bolj zanimiva pa, da bo zdravstvo, verjetno torej njihovi sindikati,  v naslednjem obdobju poskušalo pridobiti javnost na svojo stran. Ta druga reč mi je v bistvo, ne le jako zanimiva, ampak celo nekako zagonetna, če ne celo skrivnostna.

No, pa pojdimo po vrsti. Spet moram omeniti dejstvo, da večino problemov obravnavam s svoje, bolj ali manj žabje, perspektive. Se pravi od spodaj navzgor. V primeru dohtarjev, zdravstva in okoliških pojavov to pomeni, da po navadi v zgodbo prelijem izkušnje iz čakalnice, včasih hudo obolelega pa ne pretirano dobro obravnavanega bolnika, ki brez poznanstev in zvez ne pride do časa zraven. Včasih sem celo omenjal ostarelega, nemočnega  bolnika ali pa takega, ki ni informiran in ne zna zahtevati, terjati stvari, ki mu pripadajo.

Takšna obravnava tako kompleksnih problemov ima svoje dobre in slabe strani. Slabo je že izhodišče samo po sebi, saj nakazuje, da gre za ozek, slej ko prej zelo omejen, kot. Vsekakor pa je, vsaj v mojih očeh, dobro to, da se držim stvari, ki jih poznam in ne blefiram po sferah, kjer sem totalen laik.. Modrejši človek, tak s širšim horizontom, poznavalec, bi mogoče rekel, da glede na svojo omejenost o tem niti nisem kompetenten razpravljati, vendar se tu ne bi ravno strinjal. Vztrajam namreč, da samo pogled z vseh strani, da celo sliko in nobena perspektiva ni za to taisto sliko manj pomembna od druge.

Pa se kljub vsemu vrnimo k bistvu! Dohtarji so pred par dnevi štrajkali. Izpostavili so nekaj svojih težav. Nekateri med njimi so se trudili in naštevali  takšne,  kot so preobremenjenost, pregorelost, pomanjkanje kadra in podobne reči, vendar je stalno na površje silila predvsem zahteva po večjih plačah. Izhodišče oziroma želje glede slednje so se izoblikovale, tako poenostavljeno, na treh povprečnih plačah v republiki Sloveniji.

No, in kakšno je moje stališče? Najbolje, da kar povem. No, vsaj tisto najpomembnejše preden pridem do tistega obveznega »ampak«! No, niti slučajno ne mislim, da zdravniki pri nas nimajo težav. Ravno nasprotno. Mislim, da imajo vse težave, ki so jih navedli in še kakšno zraven. Verjamem, da so preobremenjeni in verjamem, da so nemotivirani. Verjamem, da jih je marsikje premalo in kar je najpomembnejše, zahteva po plači, ki bi bila trikratnik povprečne plače se mi niti ne zdi ravno nerazumna. Zdravnik se mi zdi časten, vsega spoštovanja vreden poklic. Človek, ki popravi drugemu človeku srce ali možgane, človek, ki je stalno v stiku s smrtjo in najhujšimi poškodbami, človek, ki mora ljudi soočati z najhujšim … ima moje iskreno in brezmejno spoštovanje.

Ampak!!

Nekaj me je pa zelo zbodlo. Nekaj mi je pa kljub vsemu zelo manjkalo. Ne vem kako bi to imenoval. Mogoče avtorefleksija, mogoče samokritika. Ne vem. Vem pa, da bi bilo zelo dobro slišati kaj so oni pripravljeni spremeniti. Dobro bi bilo vedeti, da se gospodje zavedajo, da vsi pa le niso tako zelo preobremenjeni. Da obstaja v njihovih vrstah nekaj arogantnih, na pol kavbojskih šintarjev. Da včasih par ljudi v splošnih ambulantah čaka ure in ure, zvečer pa pri dnevniku slišijo, da ima zdravnik na primarni stopnji manj kot osem minut časa za pacienta. Da je med njimi veliko preveč  grozljivo dobro plačanih birokratov in da njihov sistem hrani cel kup starih eminenc, ki blodijo nekje po hodnikih, imajo preveč tresoče roke, da bi operirali, vlečejo pa najvišje tarife im koristijo šestdeset dni dopusta. (medtem ko mladi diplomiranci polnijo spiske na zavodu). Da je marsikatere čakalne vrste krivo to, da strokovnjaki pazijo na svoje delo, svojo pomembnost in nepogrešljivost. Dokler bo katerikoli zdravnik pri diagnozi rak dal pacientu uro čez devetdeset dni, me cela vlakovna kompozicija drobno tiskanih argumentov ne bo prepričala v nasprotno.  

Bi se pa še malo ustavil pri tisti konkretni zahtevi okoli plače. Trikratna povprečna colenga mi, ponavljam, ne zveni nerazumna zahteva za dobrega zdravnika. Me je pa zbodla tista definicija okoli zdajšnjega stanja. Strogi sindikalist je jadikoval, da zdaj dohtar dela za dva minimalca. Torej, je poudarjal, dela za dve plači nekvalificiranega delavca. Tu, stari, se pa malo zatakne. Naj ti izdam skrivnost, da je podatek, da minimalca v Sloveniji dobiva 40000 (štirideset tisoč) ljudi, eno navadno sranje. Manjka en nula. Definitivno. In to z nekvalificiranimi delavci ne pride skozi. Minimalca dobivajo tudi še kako kvalificirani, izkušeni, s tridesetletnim stažem, strojni tehniki in marsikatera univerzitetno diplomirana inženirka, ki po sili razmer kelnari za kakšnim šankom. In včasih (nas) takšne minimalkarje v fabriki zberejo in nam pripravijo predavanje. Tam nam povedo tudi, da denar sploh ni med glavnimi motivi za dobro delo. Baje je po vseh raziskavah komaj na sedmem mestu!

In potem ostane še tista zagonetka, kako boste prišli pri ljudstvu na dobro ime. Svetoval bi, da razmislite o teh mojih navedbah. Osebno pri meni pa boste napredovali za eno veliko štengo že s tem, če nas boste nehali futrati s tisto neskončnokrat izrečeno floskulo, da se vse to sranje, vse nazadovanje, vsi padci standardov, da se vse to …

»Pacientu itak ne bo nič poznalo!!!!«