Ko se lotim razmišljanja s svojo kmečko pametjo, ki je zanjo veliko vprašanje ali je, oziroma koliko je, zdrava, nimam za prav nobeno resno dilemo dobrega izhodišča. Sleherni resen analitik, pa četudi takšen bolj samozvan, bo zadevo predstavil z argumenti in primeri in nihče se ne bo spuščal v primitivno razmišljanje v smislu, kako si pa jaz predstavljam, da bi bilo prav ali kaj podobnega.

No, tokrat se ne nameravam spet spuščati v zgodovino. Pravzaprav ne nameravam spet modrovati o tem, kako se nima pravega smisla spuščati tja. Nekaj dni nazaj sem nekje na blogih spet popustil in komentiral zapis iz davnih časov pa sem spet popolnoma pogorel. Znani bloger mi je v odgovor napisal (nalepil?) dolgo štreno zanimivih informacij. Zanimivo, da kljub temu, da mi je baje odčital s tem pravo lekcijo, sploh nisem vedel ali o zadevi, ki smo jo obravnavali govori dobro ali slabo, ali je za ali proti. Šele potem, ko sem videl kateri od ostalih so se mu pridružili, mi je bilo malo bolj jasno. Kaže, da sem kljub vsemu uspel v svoji nameri in o nekih časih nimam več pojma, kar bi toplo svetoval vsem svojim rojakom.

No, tokrat sem mislih naplesti nekaj o razprodaji teh,  tako imenovanih , naših podjetij! Pred dnevi sem prebral dober blog o tem. Dober se mi je zdel, ker je navedel nekaj primerov oziroma nekaj slabih izkušenj s prodajo naših firm. No, dobro, lahko bi se našel nekdo in na kup spravil spisek takšnih, ki so zaradi prodaje rasle in mogoče prosperirale. Ne vem. V glavnem, to se mi je zdel še kar dober pristop. Večinoma namreč sledim, debati, kjer ena stran (pravijo, da je leva) v nedogled goni svojo, da ne smemo prodajati svoje srebrnine medtem ko druga (menda desna) poje hvalnice privatni lastnini. 

Jaz teh stvari nekako ne razumem najbolj. Mogoče bom celo nehal kracati in bom šel v bife na eno lahko laško. Ali pa če se ustavim ravno pri piru. Ne razumem na primer, da obstaja fabrika, ki vari in polni pivo. Vsak dan fascinante količine. Stotine tisoč flaš. In sploh ni skrbi, da teh taistih flaš ne bi prodala. Razen kakšne posamezne, ki se neprevidnemu skladiščniku, ki ga še ni zamenjal robotski viličar, razbije in ta črepinje po francosko zbrca pod paleto. Pa vendar uspe takšni firmi priti v težave. Ma kaj težave. Uspe ji priti v totalen bankrot. Ne le, da mora prodati svojo firmo. Razprodati mora še cel kup nekih podjetij, ki si jih je, seveda spet ne razumem zakaj, nakopičila v letih, ko se ji je nabralo nekaj dobička.

Pa seveda ni pivovarna edini in mogoče tudi ne najboljši primer. Vseeno pa ima veliko teh podjetij skupni imenovalec. Trgovanje. Ni več ravno toliko važno koliko piva zvarijo, koliko kilometrov cest potegnejo, koliko izdelkov naredijo. To je v bistvu v čisto tretjem planu. Treba je z vso to silno količino firm barantati, jih prodajati, kupovati, uničevati  in vse podobne reči. Pri tem nima posebnega smisla tuhtati, da fabrike niso samo plehnate barake z nekaj parkirnimi prostori  ampak,  da so notri tudi ljudje. Tam se najde tudi kakšen luftar ali nerodnež, velika večina pa bi zagotovo zaslužila, da bi kdo pomislil na njih. Ampak to je že spet neka čisto druga zgodba.

Vsled tej, po mojem poimenovanju, ciganski štacuni, se potem vzpostavi tudi poseben sistem lastnine. Pa upam, da dragi Cigani ne bodo užaljeni. Gre pač le za soroden način gospodarskega delovanja. Včasih nam, ponavadi ob večjih zapletih ali aferah, to pokažejo na teveju , tako, grafično. Na sredini napišejo neko ime, v vse štiri vogale pa še štiri druga imena. Ponavadi je večina omenjenih akterjev med seboj požlahtana,kar je samo še dodatna zanimivost. Potem ta imena osmerosmerno povežejo s puščicami in tako na strokoven in zakompliciran način povejo tisto, čemur smo včasih rekli »vse za svojo rit«!

No, vem, da v zadnjih razvpitih primerih gre predvsem za prodajo državnih podjetij, oziroma tistih, kjer ima država velik delež. Tam so nam  v svojih grafikah kdaj kazali kakšnega Žigo, Markota, Jankota … fantke, ki bi jih res z velikim veseljem in skrbjo povprašal »sinko zlati, ja od kod si pa ti padu?« , malo manj, pa vseeno, pa kažejo nadzorne in upravne odbore, ki se redijo na teh podjetjih. Slednja se menjujejo in odstopajo. Če pa se komu ljubi in ga zanima, lahko ugotovi, da se ogromno enih in istih imen pojavlja zdaj tukaj,  zdaj tam, malo v politiki, pa spet na starem mestu. V morebitnih mrtvih sezonah pa se lahko tolažijo s štirimestnimi nadomestilci. In tako v nedogled.  

In še polno je tega. Celo toliko, da imam do vrha poln kufer tega jajcanja.  Ampak, ko se lotimo o lastninjenju. O prodaji. Ko se loti kdo čustveno, na pol jokajoče nakladati, kako bomo vse izgubili, kako bo kmalu vse njihovo, kako bomo ostali na svoji zemlji hlapci, se pa kljub vsemu vprašam nekaj pri celi zadevi zelo pomembnega: »Ja, pa menda ja ne bo kdo rekel, da je bilo to do sedaj moje???!« No, jaz nisem imel in nimam takšnega občutka.

Se pa strinjam, spet s  kmečko pametjo, da je treba prodajati stvari odgovorno. Tudi kmet mora kdaj prodati kakšno reč. Če mora zetor od bajte, pač mora. Ampak bomo pogledali na tisto evro tabelo, vtipkali letnik in število konjskih moči in v minuti bomo določili primerno ceno. Potem naj kar pride kupec. Saj ne rečem, lahko bo barantal. Malo, do meje še dobrega okusa. Če bo pa šel čez. Če bo dajal v nič njegov  stroj, ki je zanj garal kot norec, ga servisiral in pazil nanj, ej stari, bo pa šel čez dvorišče in kmet  z vilami za njim. Saj če bo dal traktor na pol zastonj, ga bo cela familija sekirala in morila, da se mu bo kar mešalo. Ja, odgovornost je potrebna pri takšnih stvareh. Prvina, ki zanjo pa prav zares ne vem, kje jo bomo še kaj dobili!?!

In čisto na koncu še moja osebna pripomba. To okoli lastnine, okoli imetja. Porkaduš, saj niti ne morem veliko modrovati o tem. Sam si namreč ničesar takšnega niti približno ne želim. Pa ne me narobe razumeti. Čisto rad bi imel kakšen evro več v žepu. Še rajši imam občutek, da me ne skrbi, kako bom poskrbel za svoje stroške naslednji mesec in še tisti za njim. Ampak! Da bi imel v svoji lasti nekaj takšnega, ogromnega, grdega, ki bi me ogrožalo, mi omejevalo svobodo, ki bi poleg vsega notri delalo kup nesrečnih ljudi, ki bi mislili da je moja vsa krivda in neizmerna moč, jaz bi pa stalno tuhtal, da bi kupil vsega še dvakrat toliko?! Ojoj! No way!

No saj kaj bi že imel. Ampak kvečjemu kakšen hribček … vendar to je iz čisto druge zgodbe. Narodne. Slovenske!!