Nikoli ne slišim posebno rad tistega o času. Veste, tistih ugotovitev v stilu »kam le čas beži«, »mimogrede je bilo poletja konec!« »Zdaj zdaj bo treba spet zakuriti v peč« ali »zdi se mi kot da bi bilo včeraj, ko sem imel deset let manj«! Po navadi ugovarjam modrovalcu v stilu, ni važno kaj točno kažeta ura in koledar, ampak kaj si v tem času naredil in kaj doživel. Pa seveda ne pomaga kaj dosti. Nekje sam pri sebi pač tudi vem, da imamo tempo, da nam ga vsiljujejo, da ga ustvarjamo sami in da vse skupaj res daje vtis, da pospešeno bezljajo dnevi mimo nas.

Sam sem rad aktiven. Če mi to, kakopak, uspe. Rad sem zadovoljen z dnevom, ki sem ga preživel in največje zadovoljstvo mi da pogled na nekaj kar je uspešno narejeno, opravljeno. Pred časom sem velikokrat za primer dajal pokošene bregove ali posekane, očiščene strme obronke. Tudi zdaj bi lahko kaj takega omenil in nalepil kakšno sliko, ampak to so seveda samo konkretni primeri, ki so najbolj primerni za ta namen. Resnično in simbolično!

Pred kratkim sem v nekem pogovoru, ne bom rekel intervjuju, spraševalcu na vprašanje, kje se najbolj sprostim in odklopim, brez razmisleka odgovoril: »V gozdu!« No, potem sem moral skoraj malo popravljati stvar, da ne bi izgledalo, da pol življenja pregaram med hlodi in porobki. Pojasnil sem, da včasih grem v gozd delat  za eno uro, včasih za štiri, včasih pa se tam tudi samo sprehodim. Kot prvo se mu je čudno zdelo, da kot fabrški, se pravi fizični delavec, za hobi izberem še bolj fizično zahtevno delo, kot drugo pa mogoče celo, da sploh kdo to počne za hobi!

V tistem koncu kjer zdaj žagam hlode, premetavam drva po bregu, jih ročno cepim in nazadnje zložim v skladovnice, tam je prav poseben kraj. Blizu Fare, po drugi strani pa zastrto z vseh strani, pokrito z zeleno zaveso starih smrek in skrito v skalnati grapi. Vendar pa tu in tam pride mimo sprehajalec. Poleg pozdrava kakšen vpraša ali je vroče, drugi ali bo huda zima. Pač prijazni ljudje, ki morajo nekaj reči, tako iz manire.

 Neredko pa me kdo povpraša po mojem načinu dela. Ja, a ne bi vprašal nekoga, da bi ti z vitlom potegnil. Pa oni bi prišel s cepilcem. Pa če ti pride par decov pomagat, boš vse skupaj naredil v parih dneh. Ne maram biti neprijazen. Nasveti so seveda dobronamerni. Tako se izgovarjam, da se ne mudi, da sem že dovolj naredil, čeprav bi jim najraje povedal, da nimajo pojma. Dovolil sem si namreč početi nekaj, za kar si sploh nisem zadal roka.

Morda ste opazili, da nam rok, do katerega se mora nekaj zgoditi, vedno in v vsaki zadevi servirajo in to po večkrat na dan. Do kdaj bo padla odločitev o Grčiji, do kdaj bo jasen izvor premoženja sumljivega politika, kdaj bodo obsodili pokvarjenega tajkuna, do kdaj bodo rešili ta ali oni za ljudstvo usoden problem. Roke sicer potem povozijo, preložijo, postavijo nove in verjamem, da veliko ali celo večina ljudi ne opazi, da se stvari v bistvu sploh ne dogajajo. Opazijo tempo, ihto, vehemenco brez primere. Opazijo histerične novinarje, ki v soju reflektorjev zadihano sprašujejo nekaj, še bolj zadihanega in razburjenega predsednika vlade. Opazijo celo reko ultra pomembnih škricev, ki zgarani in blizu obupa zasedajo stole v gigantskih evropskih dvoranah odločanja. Hočeš nočeš opazijo živčno razrvane gospodarstvenike, sindikaliste in teoretike, ki jadikujejo, da je zadnji čas. Zadnji čas, za božjo voljo. In sploh ne opazijo, da stojijo na pokopališču. Da so dohtarji, ki so prišli na pogreb pacienta in se menijo, da se z zdravljenjem tega taistega bolnika strašno mudi.

V tistem kotičku, delčku narave, kjer vsake toliko na tako primitiven način gozdarim pa pogosto srečam še nekoga. Starejši, sicer zelo vitalen in čvrst možakar vedno pove kakšno tehtno, zanimivo prigodo. Sicer hodi tja gor malo delat. Včasih posuje cesto, včasih pogrebe po njivici, včasih pa malo pospravlja po gozdu. Po žledu, polomiji, kot tukaj pravimo, je tega še veliko več. Včasih malo pojamrava, kakšna škoda je nastala, ko gledava mogočne bukve, ki po njih počasi poganjajo bele gobe in jih razjeda čas. Včasih dec še doda, kako tamladih to ne briga kaj dosti. Potem pa greva vsak po svoje in on nadaljuje z delom. Ampak morali bi videti kako to počne. Drva, tudi relativno debela, ki ležijo po tleh ali jih odseka s sekiro, privleče do poti. Tam ima pripravo, ki ji pravimo koza ali kavaleta. Stojalo, kamor položi les in se ga loti. Z ročno žago. Z lokarico. Pred veliko leti je imel slabo izkušnjo z motorko, pravi. »Pa tudi mudi se mi ne nikamor« še doda. In vsakič ko pride, brez težav, brez hitenja in furije nažaga dve gajbi polen, potem počasi preveri, če je za postoriti še kaj drugega in se odpelje v dolino.

Krize srednjih let, kakršnekoli krize sploh, ki bi bila povezana z leti, ne občutim tako. Pa na krize nisem niti slučajno imun. Zlahka se me kakšna loti. Ko sem imel prejšnjo »okroglo«, štirideset let veliko obletnico rojstva, se mi je zdelo predvsem, da sem presenečen. Spomnil sem se prejšnjih časov in ugotovil sem samo to, da sem si štiridesetletnike predstavljal drugače. Kot da sem ohranil večino tiste otroške neumnosti in vseh pripadajočih stvari. Kako bo zdaj, čez dva tedna, ko bom obcahnal nov mejnik, ne vem, ampak občutke imam podobne. Namesto krize pa se mi je »storilo« to razmišljanje.

Nedavno sem nekje, verjetno tukaj na blogih, prebral misel, da je človek edina žival, ki sploh doživlja čas. Torej tudi edina, ki ima s časom lahko probleme. Tudi sam jih seveda  imam, vendar sem pa prišel tako daleč, da sem to ugotovil. Kot tudi to, da nam ga tako podivjano gonijo drugi. Nič, večkrat bo treba odklopiti in iti v grmovje. In razmišljam tudi, če mi crkne motorka … ali je sploh treba kupovati novo!?