Najbolj važna stvar v politiki je, da zelo veliko govoriš, hkrati pa razviješ spretnost, da karkoli poveš, lahko že naslednji trenutek ali pa čez nekaj let zanikaš, oziroma trdiš, da si želel s tem povedati nekaj čisto drugega.

Če pišeš enostavne, življenjske zgodbice, pa se že v štartu in potem seveda vse do zadnje pike trudiš biti  kolikor toliko realen, dogajanje pa vplesti  v nek smiseln okvir. Vse skupaj mora ali pa naj bi imelo na koncu nek razplet, nek izid, ki bi nosil s seboj sporočilo, nauk.

Zato me je tudi še kar presenetilo, ko sem bil na nekem literarnem večeru predstavljen kot bloger,ki piše večinoma o politiki. Mater, sem se kar ustrašil te definicije. Stalno sem bil namreč prepričan dve stvari. Kot prvo, da sem literat, kot druga pa, da se na politiko niti slučajno ne spoznam. Toliko, da bi lahko pisal o njej pa sploh ne!

Zato sem tudi malo pobrskal po zgodovini svojega pisanja in moral priznati, da sem se res pogosto loteval problemov, ki so bili v osnovi, na videz, politični. Le, da sem jih obdeloval s čisto drugačnimi orodji. Če bi se navezal na prvi stavek na začetku, bi zlahka ugotovil, da sem to počel predvsem popolnoma narobe.

Predvsem lahko v vsakem takšnem, t.j. mojem, sestavku najdemo zelo veliko mero čisto navadne naivnosti, nekakšne misli, da se mora enkrat nekako vse poglihati, vse urediti, vse priti nazaj na svoje mesto. Dobro, gledano to zelo, zelo na široko je slednje  lahko tudi res. Denimo, da se greznica lahko še dolgo polni, potem pa bo ena spodobna kataklizma vse uredila in drek se bo razpršil in razletel po vsemirju.

Ampak tako ne moremo modrovati o problemih. Ali pa vsaj ne moremo tega imenovati analiziranje in še manj si laskati, da s tem kaj rešujemo. Ni nam pa treba imeti zaradi tega slabih občutkov ali celo vesti. Tudi nihče drug namreč težav ne rešuje. In celo profesionalni, visoko kvalitetni analitiki nikoli več ničesar ne napovedujejo. Vedno nam pri raznih omizjih, odmevih, dnevnikih natrosijo nekaj možnosti, nekaj variant in nikoli nobenega dejstva. Rešitev ni na spregled.

 Če imamo ljudi bolne, nesrečne, lačne, izgubljene, če imamo brezposelne, zbankrotirane,begunce, ranjene in uničene … Nihče teh zadev ne rešuje. Nihče, razen nekaj nemočnih čudakov, tega niti ne želi. Z vsemi temi problemi, ki takoj, ko številke postanejo tri ali več-mestne, izgubijo imena in usode, ti najbolj poklicani samo še barantajo in trgujejo. Vsako od teh številk premetavajo po rokah, kot da je ravnokar pečena, še prevroča žemljica. Malo jo potežkajo, malo jo vržejo z leve v desno, z desne v levo in ji potem, malo prej kot jo odvržejo v določeno košaro,  določijo dnevno ceno.

Mogoče je še nekako lahko razumeti, da so neke inflacije, nekakšni primankljaji, določeni dolgovi kljub svojemu negativnemu predznaku do neke mere potrebna, koristna postavka. Kot takšni gonijo svet naprej. Dokler ne presežejo vseh zdravih mej seveda. Potem mogoče ni težko razumeti, posebno ne nekomu, ki ima stalen, če že ne dobro pa vsaj redno plačan šiht, da je brezposelnost do neke stopnje koristna za gospodarstvo. Tukaj naj kar takoj omenim, da gospodarstveniki ne upoštevajo teorije in podpirajo tudi zelo veliko brezposelnost. Trideset ali več odstotno. To jim zagotavlja poceni delovno silo, oziroma stanje, ko lahko ljudem trobijo, da je minimalna plača in topla malica božji dar in niti slučajno najmanjši , najbolj usran minimum, ki ga sme normalen človek ponuditi nekomu, ki zanj pošteno dela.

Zelo zanimiva je tudi akcija, sprožena s strani naše dobrohotne levice, ki naj bi odpisovala najrevnejšim dolgove. O bog se usmili. Za denar, ki ga upniki itak nikoli ne bi mogli dobiti, ker ga pač ni, so v proračunu  gospodje zagotovili milijon evrov. Se pravi, dolgov, ki itak ne bi bili poravnani nikoli, ne bodo brisali ampak jih bodo oni (država - mi) povrnili upnikom. Hkrati so iz stoevrskega bufa naredili takšno znanost, da so morali po celi državi v centrih  zaposlovati nove ljudi, ustanavljati komisije in agencije in bogve kaj še. Da ne govorimo o kolobocijah, ki jih mora imeti vsak dolžnik, o formularjih in formalnostih in to kljub temu, da imajo omenjeni centri čisto vse podatke že v svojih računalnikih. In še kakšnega dodatnega zraven. In ne poskušajte z iniciativo, ki bi zagovarjala enostavnejši postopek, recimo da bi preprosto zmečkali tistih nekaj položnic. Ne bo prišlo skozi!! 

Potem pa pridemo tudi do stvari, ki jih je (še) teže ali nemogoče razumeti. Težko je dojeti, da ima na primer naše zdravje svojo dnevno ceno. Ali pa, da skrajšam, kar življenja ljudi. Iz nekih držav v Afriki in Arabiji k nam in v sosednje  trumoma bežijo nesrečniki, ki se jim je tam doli podrl svet. In glej hudiča, vsi tisti, ki niso podlegli na poti skozi viharje in valove, v trenutku v naši svetli, demokratični civilizaciji postanejo trgovski artikel. Napredne sile bi jih sprejele z odprtimi rokami, jim dale državljanstvo, službo in stanovanje. Kako pa drugače, vas prosim? Sicer nekje v nenapisanem drobnem tisku jasno piše, da to velja samo, če bodo črni prišleki čim dlje stran od mene in moje gostoljubnosti. Bolj konzervativni bi seveda zaprli meje in zgradili zid. Nihče pa v bistvu ne bi ničesar reševal. Niti priznal svojega dela krivde. Le trgoval bi. In to če se le da, samo s svojim blebetanjem.

Poleg vseh teh pomembnih, življenjsko važnih, včasih usodnih problemov pa imajo blebetači na razpolago še eno vrsto težav. To so takšne, ki za nekaj časa, pogosto nezanemarljivo dolgo, povozijo vse resnične težave in služijo kot kulisa, kot zaklon pred njimi. Zadeva deluje tako, da tisti čas, ko ljudi futrajo s tem, lahko v ozadju počnejo nemarnosti in bedarije po mili volji.

Takšna je na primer naša strašna arbitraža. Razsojanje o meji, ki se nikoli ne bo spremenila, kreganje za vodo, ki nikoli ne bo spremenila lastnika in brcanje v meglo, ki se zaradi tega zagotovo ne bo nič prej razkadila. Kreganje, ki to niti ni, saj vpije v rog vsak v svoji dolini, je v bistvu tekmovanje, kdo bo izpadel večji frajer oziroma manjši bedak. To se seveda spet da lepo pretvoriti v evre ali pa vsaj v volilne glasove, ki pa itak pozneje prinašajo predvsem denar. Pri tem početju moram sosede pohvaliti.  S svojo retoriko in aroganco delujejo bistveno bolj mojstrsko, kot konkurenca na tej strani spornih potočkov.

Seveda bi lahko še našteval. Seveda bi lahko tudi bolj poglobljeno obdelal kakšno stvar. Ampak, kot sem omenil zgoraj, ne gre. Se ne spoznam. In nimam niti veselja nad znanostjo, ki proučuje kako prodajati ljudi, usode, naravo in življenje nasploh, ne glede na žrtve, ki ob tem početju padajo levo in desno in se marsikateri ne pobere in ne vstane nazaj.

Prijatelj me je nedavno, ko sem imel spet štirinajstdnevi premor med pisanjem, povprašal, če sem se morda izpel. Bogve, če ne res, sem pomislil! Ampak potem sem ugotovil, da niti ne. Sem človek treh akordov. No, mogoče zraven spustim še en blagodejni mol. Ampak poznam malo not. Nekatere harmonije pri meni preprosto ne pridejo skozi.