(moj prispevek ob otvoritvi prfarske oz. spodnjeidrijske knjižnice)

»Živijo Prfarci« se mi je zdel tako, nekako preveč preprost, predvsem pa zelo neliteraren naslov za spis. Pa sem ga vseeno obdržal. Najbolje, da vam kar pojasnim, kako je prišlo do tega. S spomini se moram vrniti še kar daleč nazaj. To mi ni posebno težko. Nasprotno. To je nekaj kar, tako kot še marsikdo drug, vedno z veseljem počnem.

Občudovali smo takrat mulci, sredi sedemdesetih let je bilo, prav posebno dogajanje. Nekaj zanesenjakov, pogumnih mladeničev se je takrat ukvarjalo s čisto novo adrenalinsko zadevo. Letali so z zmaji. Sami so si naredili svoje leteče rekvizite. Najprej so trenirali  na manjši vzpetini pri Svetiku, kmalu pa so že jadrali s Pečnika in pristajali pri Fari. Tako je nekega dne eden od njih, Mare, priletel nad Faro in v svojem zanosu na majhni višini pomahal in zavpil »Živijo Prfarci«. Takrat je deca in zmaja začelo nevarno zanašati. Letalec se je komaj izognil električni napeljavi in nazadnje s težavo pristal na eni od streh. Od tam so ga po uri čepenja rešili gasilci, njegova letalska kariera pa se je tudi nepreklicno končala.

Ko človek piše o svojem kraju, se največkrat poda v prijeten objem nostalgije. Spomini so kot prijazna bitja, ki znajo pobarvati resnico v lepe barve, jih narediti bolj svetle in nežne. Velikokrat so sicer nekoliko nepošteni pa jim tega nikoli nihče ne zameri. Vedno znova se jim radi prepustimo. Takrat se pogovarjamo o tem kako je bilo takrat boljše in lepše vse, skupaj z medom, mlekom in našo lastno mladostjo.

Tudi sam nisem čisto imun na takšne stvari. In še bolj kot stvari, se rad spomnim oseb, karakterjev, navad, posebnežev. Nekje sem jih poimenoval »vaški modeli«! In cela zgodba o njih je zgodba o tem, da takšnih ni več. Tako je seveda zato, ker so se vtisnili v moj spomin, v neko sliko, ki sem jo skupaj s pripadajočim časom vzel za svojo. In nostalgiki ne maramo, da se nam slike spreminjajo in postavljajo na glavo. Ko so posebni ljudje s te slike odšli, se je nepreklicno končal nek čas, ki je ne glede na pripombe o selektivnosti v našem in mojem spominu, zapisan kot lep.

Nekateri so se iz kraja tudi odselili. Jaz sam sem glede tega nekoliko hecen primer. Premaknil sem se samo nekaj ubogih kilometrov in iz tega naredil celo reč.  Za primerjavo se včasih spomnim sovaščana, ki se je pri dobrih dvajsetih odločil, da ne bo več električar na idrijski firmi in da bi raje šel v Avstralijo. Trikrat sem ga še videl od takrat!

Poleg ljudi, posebnih in navadnih pa so tu tudi hiše, ceste, tovarne in podobne reči. Tem sicer ne dajem takšnega pomena, vsaj v smislu žlahtne nostalgije ne. Pa vendar  se zna tudi glede na videz kraja starejši  krajan  spominjati vsega, kot lepšega in boljšega. V srce se mu je vsadila tista podoba. Gruča hiš okoli cerkve v starem delu, nakopičeni prizidki v grapi, razkopan klanec proti Koreji, špalirji razmajanih drvarnic polnih zajcev in kokoši , stari komsum in nad vsem kendova kmetija … naš pisatelj, doktor Felc je imel celo mersko enoto za čas povezano s tem. »Takrat, ko je bila Fara še lepa!« je zapisal nekje!

Pa vendar, če pogledam bolj pragmatično in se izognem romantičnim spominom, je Fara lep kraj. Urejen, negovan, čist. Ni več razkopanih klancev ampak so tam čista, lepa stopnišča. Nastalo je blokovsko naselje in še zdaleč ne poznam več vseh ljudi, ki živijo v njih. Tu so trgovine in tovarne. Slednje kljub težavam in težkim časom, uspevajo ohranjati kraj in dajejo nekaj kruha ljudem.

In če se spomnim pogumnega zmajarja in njegove neprijetnosti. Zanimiva misel me je prešinila ob pisanju. Prav nekje tukaj. Prav na tem mestu smo mulci stali takrat in z odprtimi usti strmeli v dogajanje. Takrat se je tu raztezal kendov travnik. Takoj ob cesti je bil nekaj metrov visok obronek in travnik je bil komaj kakšen meter više od Idrijce. Tako je bil ob povodnji zalit, velikokrat močvirnat, ko je bil pokošen pa smo otroci lahko tam igrali nogomet.

Zdaj pa tukaj stojijo bloki in v njih živijo ljudje. V spodnjem delu je nekaj lokalov in kar je danes najpomembnejše … tukaj, ravno tukaj, danes odpiramo lepo spodnje idrijsko knjižnico.

In kljub neizčrpnim temam okoli žlahtnih, lepih,prijetnih spominov, mi pade na pamet misel. Vsak, čisto vsak čas je lahko lep!!