Bogve kdaj davno sem se že odločil, da se z vegetarijanci in njihovimi sorodno prepričanimi derivati ne bom prerekal. In se res ne prerekam kaj prida. Včasih kaj pripomnim, izpadem totalen kmetavz in to je to. Tudi ob zadnjem izbruhu mesne problematike nisem takoj skočil in tudi nisem imel namena sploh reagirati, ampak … evo me tukaj. Moram povedati nekaj stvari.

Ne bom šel ravno do kamene dobe, čeprav bi imelo tudi to svoj smisel, ampak bom povedal kaj mislim o vsem okoli mesa čisto iz svojih izkušenj. Slednje so me skozi življenje prepričale, da sem nekakšen vsejed. Poleg mesa zelo rad jem tudi krompir, riž, kruh, zelene, rjave, rumene in oranžne rastline oziroma njihove dele. Ko je kdaj med kakšnimi prazniki miza več dni skupaj zelo obložena, si velikokrat zaželim zelenjavne mineštre ali pa samo sklede radiča, okisanega tako, s krompirjem in česnom. Je pa veliko bolj izrazita želja po določenih prehranskih artiklih v obratni situaciji. Če se zgodi, da je nekaj dni prehrana, takšna, bolj vegetarska, takrat se mi pred očmi začnejo prikazovati šniceljni, kremenateljci, krače in polpeti. Tako približno, kot tistemu sestradanemu levčku v Madagaskarju1 . Tako sem tudi za svoj najpomembnejši argument za svoje vsejedstvo imel dejstvo, da mi meso pač diši. Nasprotno, denimo, kravi nikoli ne boš ustregel z zrezkom, ne naravnim, ne dunajskim ali pariškim, celo če bi ga sam Jamie skuhal, bi ciki niti malo ne dišal.

Pri vegijih me je največkrat odbijala njihova agresivnost. Ne le, da niso želeli niti slučajno debatirati o mojem omenjenem argumentu, sploh o nobenem argumentu po navadi niso želeli debatirati. Običajno so hoteli čez noč obrniti vse skupaj na glavo, prepovedati meso in mesnice, zapreti čevapčinice, hleve, krave spustiti v divjino in posejati solato po celi deželi. To me je jezilo kot hudič, Pa ne le zato, ker je tak pristop nespameten in bi z malo bolj umirjenim in postopnim dosegli več sprememb, kot že te do zdaj dosežene niso kar tako, jezilo me je zato, ker sem v bistvu marsikateri trditvi pristašev vegetarijanstva z lahkoto pritrdil, oni pa tega niso ali niso hoteli zaznati!

Tako sem se še kako strinjal, da je treba poskrbeti za najvišjo možno stopnjo humanosti v klavnicah in hlevih. To pomeni prosta reja, čim manj transporta v slabih pogojih in omamljanje živali pred zakolom. Tukaj po navadi aktivisti začnejo ropotati o izživljanju, celo naslajanju surovežev v mesnih obratih. Tako poderejo vsako  sled zdravega razmišljanja, vse skupaj podkrepijo z video in foto dokazi, kjer pokažejo nekaj delikventov iz Rusije ali kitajske in vse skupaj posplošijo na cel svet. Devetindevetdeset procentov ljudi, ki v teh obratih delajo profesionalno in po pravilih nima v primerjavi s tem nobenih možnosti. Skupaj z dejstvom, da v klavnici nikoli in nikdar ne bo lepo. Vedno bo krvavo in nasilno. Pa če se postavimo na glavo vsi skupaj ali vsak posebej.

Kakopak se strinjam z njimi tudi glede zdravstvenih vidikov. Saj za to tudi ni treba biti strašen znanstvenik. Vsak, ki se prekomerno pa še več dni zapored baše s kolinami, klobasami, krvavicami in podobnimi dobrotami, sam začuti, kako se mu organizem od tega utrudi in kako potrebuje malo čiščenja. Vendar se tudi tukaj gospodje ne zadovoljijo s strpnim in prijaznim pristopom. Ne, gremo na nož! Stvar je po njihovem preprosta. Pri nas petina ljudi umre za rakom na črevesju. Tega bomo kar pripisali mesni prehrani. Brez možnosti ugovora. Za neovrgljiv dokaz  bomo navedli še statistiko iz Burkine Faso. Ostrmeli bomo nad podatkom, da tam, seveda zaradi drugačne prehrane, skoraj nihče ne umre zaradi tega. Kako se lahko s takšnimi neusmiljeno jasnimi dokazi sploh kakorkoli bodemo? Če bomo navedli nekaj postranskih podatkov, na primer to, da je pri nas življenjska doba desetletja daljša, kot v tistih krajih, da večina ljudi zboli v zrelejših letih in da bi kakšen Burkinec potemtakem morda tudi uspel zboleti, če bi vztrajal na planetu še nekaj let, stavim da to ne bo deležno nikakršne pozornosti!

Strinjati se moram delno tudi okoli onesnaževanja zaradi intenzivne živinoreje. Baje samo od prdenja kravic in metana, ki se tako sprošča nastane nekaj lukenj v ubogem ozonu. Tu ne morem kar zamahniti z roko. Vem pa, da se da marsikaj storiti. Tako npr. Skandinavci s pomočjo plinov iz gnojnih jam pridobivajo elektriko ali vsaj ogrevajo farme. Poleg tega pa sem prepričan tudi, da hrumeči traktorji, ki bi obdelovali svet prekrit z njivami za vegetarijansko prehrano ne bi zelo, zelo blagodejno vplivali na naše ozračje. 

Potem je tu še ena vrsta humanosti. In tudi tej ne morem stoprocentno nasprotovati. Gre za to, da se ljudem živali smilijo zaradi psihičnega trpljenja. Govorijo o kravicah , ki so depresivne in kokoših, ki so žrtve hudega stresa, ker ne morejo skakati za kobilicami, ampak na omejenem prostoru zobljejo vsak dan isto mešanico krmil. Saj pravi, marsikaj ni v redu, čeprav po drugi strani nisem prepričan, da je kuri s tistim vozličkom namesto možganov res težko sprejeti novo realnost. Ne vem. Vem pa, da gre to živaloljubje vse pogosteje v takšne skrajnosti, da me je več kot le groza. Bitja z vsemi čustvi in značaji pogosto zavzemajo mesta družinskih članov ali so očitno celo pomembnejši od njih.

No, vsekakor imamo tukaj cel kup stvari, ki se o njih da debatirati. Vendar običajno ne gre. Vedno se konča enako. Kar ne morem se znebiti slike zagrizenega vegetarijanca, ki je histerično in z gnusom opisoval našo krvoličnost in žretje mesa. »In potem tisto gnije v vašem črevesju!« je ilustriral svoje izvajanje. Najbolj od vsega me jezi, da ga nisem mogel vprašati ali njemu solata v riti še enkrat zacveti! Ni šlo. Vmes je bil ekran in debel zid.

Moram pa o mesu napisati še nekaj. Tudi to bo dalo vsaj delno prav vegijem. Mesa, se strinjam, jemo zelo veliko in pogosto mnogo preveč. Temu pa ni krivo samo tisto iz uvoda, namreč da nam meso diši. Gre še vsaj za dva vzroka. Eden je, da je meso, vsaj tisto industrijsko, postalo zelo poceni. Verjamem, da so celo tisti, ki so prepričani, da je bilo »včasih« vse skoraj zastonj, opazili, da je tako. Spomnim se še tistih sindikalnih svinjskih polovic, ki smo jih kupovali v fabrikah in jih odplačevali potem še pol leta. Za malo močnejši kos smo lepo odšteli eno plačico. Danes lahko z eno povprečno plačo, kdor jo ima seveda, izpraznimo cel manjši svinjak in odženemo pujske domov.

Drugi, enako važen vzrok večje potrošnje je dejstvo, da jedi iz mesa lahko pripravimo zelo hitro, da nam ne jemljejo časa, ki ga kakopak ni. Malo zacvrči, malo posolimo in že lahko dobroto fliknemo na krožnik. Čorbe, od ričeta do jote in še vse ostalo pa le zahteva človeka v kuhinji kakšno uro več. Že davna zgodovina je čas, ko smo pravo meso dobili na krožnik samo v nedeljo, pršut samo za praznik ali silvestrovanje, domačo salamo je mat narezala samo ob košnji. Tako davna pa ta zgodovina spet ni, da se je ne bi spomnil. In spomnim se tudi, da so bile takrat stvari bolj dobre. Bile so specialitete, ki si se je veselil. Zdaj je vse to brez vrednosti in na dosegu roke. Ceneno in vsakdanje.

In ravno s tem bi zaključil. S stvarjo, ki sicer lahko zgleda, da ne paše zraven zapisa, ampak ima v bistvu vezo z vsemi gornjimi odstavki. Z vzroki, posledicami, količinami in cenenostjo. Rekel bi, da so nas v zadnjem času z marsičem nategnili, ampak z mesom so nas pa tudi.  Maksimalno. Kot se spomnim tistih nedeljskih pečenk, se spomnim tudi malo poznejših časov, ko sem se že sam šel družinskega ekonoma. Kaj je takrat pomenil kos svinjskih pleč ali kaj pomeni enak kos danes. Ko danes vržemo tak komad v ponev, srečni da smo za kilo dali samo 3, 99 €, se od njega ulije voda, meso skoči skupaj, in vsega skupaj je bistveno manj kot se je to zgodilo pred leti. Še hujše je s t.i. suhimi mesninami. Že na oko so porozne, nafilane s slano vodo in kemikalijami, ki to vodo vežejo nase. Sploh se ne sprašujemo, kako je »suha« mesnina lahko enako draga, kot sveža. Poskusite obesiti kračo v ravfenk. Videli boste, da bo v treh dneh izgubila malodane polovico teže. O okusu niti ne bi govoril. Od nekdanje domače suhe šunke, je ta sluzasta gobasta reč ohranila samo slanost. Potem je tu še namočeno mleto meso in dobesedno napihnjeni piščanci. Itd. itd. itd.

Ja, več vidikov. Veliko in preveč. Sploh ne vem kako zaključiti. Lahko vam povem, da bom v decembru zagotovo predelal nekaj mesa. Pa WHO gor ali dol. Poskusil se bom čimbolj približati tistemu naravnemu in tradicionalnemu. Kupil bom večjega prašiča, čimbolj domačega in ga obdelal tako kot znam, brez kemičnih dodatkov in bližnjic. Za tolažbo morebitnim mimoidočim vegetarjem, bom zraven pečenic pripravil še velik lonec zelja. Samo kaj, jebemti, ko ga bom stenstal na zabeli!!!