Članek
Bil je lep ...
Objavljeno Mar 22, 2016

Malodušen, brez energije, brez tistega davnega radostnega počutja, ki ga je spremljalo v nekih drugih časih vedno, ko se je spustil med svoje črke, brez vsega tistega žara, se je, kot vsako jutro, usedel pred svojo tipkovnico. Besede, pisanje, povedati ljudem. To je bilo njegovo početje. Kot nekaj kar te spremlja stalno in vedno veš, da je to tisto, kar imaš zares rad.

Muzikanta žene glasba, ki jo nosi s sabo vsak dan in vedno naprej. Že po tednu dni mu postane dolgčas, če ne vzame v roke inštrumenta, če ne poboža njegovih strun in če ne pokaže svojega znanja ljudem. Slikar v sebi nosi svoj navdih kot breme in šele, ko izlije svoje barve in oblike na platno, se čuti potešen.

Z nasmehom se spomni svojih začetkov. Želel je, da bi spremenil svet. Za tisti stari pisalni stroj se je spravil razrvan, borben, ihtav, kot bi se spopadal s celim vesoljem na drugi strani belega papirja. Premlel je dogajanje, premlel resnico, dodal svoj idealizem in vse začinil s svojim mladim pogledom na življenje.

Pa tega ni počel prav velikokrat. Že prvi članek mu je urednik jadrno prinesel nazaj. A si nor? Kaj ti je? Tega pa tukaj ne boš mogel početi, kje drugje pa tudi ne prav dolgo!! In je moral ublažiti, obrezati, poglihati vse tiste ostre robove. Potem pa je šlo. Obvladal je spretnost, da je znal med vrstice kljub vsemu vtakniti kakšno vsaj malo špičasto bodico. Pa je največkrat le sam vedel, da je tam. Za dušo, si je mislil in si strašno želel svobode.

Sklonil se je, tako brezvoljen do najnižjega predala in vzel iz njega zaprašeno mapo. Eno izmed zajetnih bledo rumenih map. Že ob prvem izrezku, se mu je obraz razlezel v nasmeh. »Bil je lep sončen dan!« se je članek začel. Ha, kolikokrat je začel s temi besedami. Nekateri so takrat imeli pripombe, da je to uvod za osnovnošolski spis, ne pa resno časopisno objavo. Celo »sončnik« so mu začeli praviti. Seveda je le sam vedel za kaj gre. S prijateljem sta se velikokrat nasmejala, ko je le ta v šali trdil, da se vsako spodobno pisanje začne s tem stavkom. Seveda sta se zabavala še veliko bolj, ko je pisec to tudi zares uporabil v svojem zapisu.

»Bil je lep sončen dan!« so mu v tistem trenutku začeli plesati prsti po tastaturi. Sledili so stavki, ki so pisali o lepi deželici, o dobrodušnih ljudeh. O pridnih delavcih, rdečeličnih otrocih. Izpod prstov so mu letele povedi o poštenosti, o solidarnosti, narisali so svetlo podobo, optimizem in srečo.  Pisal je zgodbo o tem, da se stvari obračajo na bolje. Navajal primere, ko so tisti, pravi ljudje, zatrli plevel v svojih vrstah in postavili stvari na svoje mesto. Kjer je zavladal občutek vrednosti posameznika, kjer ne preži na človeka na vsakem koraku nevarnost, da bi ga cel sistem požrl in bi se znašel kot ostržek v trebuhu velikanskega stvora.

Lahko bi za hec stvar poslal šefu, Ja, lahko bi. Ampak ni dvomil. Ravno tako hitro, no morda skoraj tako hitro, glede na leta, ki so se mu od takrat nabrala, bi zarobantil in ukrepal. »A si nor?« bi se spet zaslišale iste besede. Pa ni poslal. Sončni članek je zbrisal prej, kot je popolnoma pogledal na svet. Klik, klik. Delete pa pika.

»Ampak nekaj mi pa ni jasno!« je malo pozneje na kavi rekel svojemu prijatelju. Ja, še vedno istemu, prijatelju, ki je bil eden od razlogov za sončni začetek njegovih zgodb.

»Ali pa bi mogoče raje rekel, da nisem pričakoval, da bo tako«

»Bili so takšni časi, da sem si želel poleteti, pa se mi je zdelo, da me tišči k tlom. Potem so baje odprli vse kletke, jaz pa se ne počutim niti malo kot ptič!«

»Zdi se mi, kot da so bili tisto časi, ko nisem smel pisati slabih stvari, zdaj pa, to me res preseneča, kot da ne smem povedati ničesar dobrega!«

»A ni v tem poslu glavna resnica?« je na njegovo presenečenje takrat vprašal kolega.

»Ma daj, ne biksaj jih no!« je nejeverno odvrnil pisec.

»Resnica je samo to, da je danes pa prav zares, tisti tapravi Lep sončen dan!«