Ja, nikakor ne bi mogel biti novinar. Dobesedno odbija me hlastanje po tako imenovanih aktualnih, svežih, vročih novicah. Slednje potem v vsej evforiji velikokrat seveda tudi zanemarijo svoj prvoten namen, se pravi to, da bi pokazale resnico, realno stanje.  Tako tudi ne bi mogel poročati, denimo z olimpijskih iger ali kakšne druge podobne prireditve. Ljudje bi že pozabili kako se je nekdo utapljal v solzah sreče ob svojem uspehu ali kako se je nekomu ob razočaranju podrl svet, ko bi se jaz šele spomnil, da bi nekaj začel razmišljati o tem.

Zato tudi to moje današnje pisanje o športu ni mišljeno kot poročanje o Riu, igrah, rezultatih. pa čeprav se bom tudi tam malo ustavil. Prave, včasih že kar univerzalne lastnosti športa namreč najdemo povsod, ne glede na to ali gre za takšno mega prireditev kot je olimpijada ali kakšno od svetovnih prvenstev. Je pa res, da nam na najvišjem nivoju anomalije padejo še bolj v oči. Vedno znova se spomnim svoje ugotovitve izpred nekaj let, da se pravi šport konča na nivoju vaške balinarske lige. Celo slednja mora namreč, takoj, ko prestopi nivo druženja  na senčnem balinišču za vaško oštarijo, začeti s podrejanjem zakonitostim denarja in komolcev, če hoče kakorkoli uspevati v širokem svetu.

Vendar, šport imam, kot sem že nakazal v naslovu, še vedno rad. Nekatere, predvsem ekipne športe bolj, druge pač le občasno. Vedno imam pred očmi tudi to, da so sami športniki po večini garači in zelo ambiciozni mladi ljudje, ki bi si morali že zaradi tega zaslužiti spoštovanje. Celo pri raznih aferah s poživili, kar je eden od največjih minusov, se mi zdijo pogosto sami športniki bolj žrtve kot kršitelji oziroma sleparji.

No in ravno doping je zadeva, ki nam najprej pade na pamet, ko govorimo o anomalijah v športu. Kriteriji glede tega, kaj se sme in kaj ne, se stalno spreminja in zaostruje. Tisti, ki zvarke uporabljajo za boljše rezultate pa vseskozi dohitevajo in prehitevajo tiste, ki ščitijo t.i. vrednote športa in kršitelje odkrivajo. Včasih pride do večjih odkritij. Tako je, denimo, cela atletska ekipa Rusije morala tokrat za kazen ostati doma. Hudo je tudi, ko pod (upravičenimi) obtožbami padejo junaki, vzorniki celih generacij. Takšen je bil na primer  Armstrong, ki je leta in leta imel za norca cel svet, milijonske sponzorje in bogve koga še.

Ni pa doping niti približno edini problem pri športu. Zaradi tega, ker se v športnem svetu pretaka neznansko veliko denarja, se na tem polju bohoti tudi korupcija v vseh svojih neslutenih variantah. Že okoli pridobivanja velikih tekmovanj se vedno znova pletejo razne teorije zarot, podkupovanja, celo mafijskih taktik z grožnjami in izsiljevanji. Potem se vse skupaj ponovi tudi pri izvedbi, pri gradnji infrastrukture, pri dobivanju spremljevalnih poslov, skratka čisto pri vsem.

Potem so tukaj zelo očitne in razvpite tudi čisto navadne sleparije. Redno jih zagrešijo, no, vsaj bolj velike, tisti, ki so na položajih v športnih organizacijah. Takšni, ki so blizu vrha. Predsedniki nogometnih organizacij, so poleg strašansko visokih plač mirne duše izplačujejo milijonske nagrade. Zakaj že? Pač že za nekaj. Če nič drugega, poskusijo kakšnega jurja zaslužiti s preprodajo (lastnih) vstopnic, kot je bil to primer v Riu! Boleče so tudi afere s stavami, dogovorjenimi izidi in podobnimi nemarnostmi.

Im potem je tu še profesionalizem na najvišjem nivoju. Seveda tudi v nogometu 95% športnikov trdo dela, večina za nič kaj posebno velik denar, ampak sam vrh igralcev je pa dosegel skrajen, bizaren, nerealen. Nedavno je angleški klub za francoskega igralca Paula Pogbaja odštel 110 milijonov. Sam igralec bo verjetno dobil na leto kakšnih deset milijonov. Malo se pri takšni računici sprašujem, za kaj sploh gre. Sprašujem se kaj bi se zgodilo, če bi tipu dali letno »samo« en milijon. Ali bi se ujezil, pokazal menedžerju sredinca in šel, kot naši odsluženi ministri predavat na faks, v skrajni sli pa celo polagati ploščice ali razvažati kruh? Odgovora ne stuhtam. Nikakor! Seveda mi je jasno, da so zadaj drugi interesi. Da gre za monopol in umetno ustvarjanje prestiža nekaj bajno bogatih največjih klubov in podobne stvari. Seveda pa tu ne gre samo za fusbal. Tenis, boks! Da ne govorim npr. o golfu. Kdo za boga je stuhtal, da je tisto sprehajanje po travniku v črnobelih čeveljcih in miganje z ritjo vredno toliko, da zmagovalec nese zvečer domov dva milijona?!

Vsekakor se ob vsem tem, še posebno vedno znova, ko izbruhne kakšna afera, vprašam kako naprej. Ali ne bi bilo najbolje šport preprosto ukiniti? Porkaduš, saj se ga drži samo sranje. Na vsakem koraku. Vendar pa še vedno uživam v tekmovanju, v borbi. Seveda moram pri tem nekako odmisliti vse odstavke, ki sem jih nanizal zgoraj. Nekako moram iz vsega izluščiti samo lepoto športa, veščine tekmovalcev vse ostalo kar je (še) dobrega.

Je pa še nekaj kar daje športu nekaj točk. Velikokrat šport namreč, posebno v času raznih volitev, primerjajo s politiko. Glavne akterje primerjajo s tekmovalci, stranke z ekipami, volitve s prvenstvi … ampak to pa pri meni ne bo šlo. Če jaz primerjam šport s politiko dobim zelo čuden, grotesken prizor. Na štartno črto z velikim pompom pribezlja tekač. Vendar pa se dec zelo čudno vede. Namesto, da bi se pripravljal na dirko, se že na štartu naliva s šampanjcem in na veliko nekaj praznuje. To, da lahko starta mu izgleda kot neznanska zmaga. Potem, ko pride njegov trenutek se odpravi po progi majavo, počasi, nič kaj podobno tistemu kar naj bi bila tekaška tekma. Za pravimi športniki zaostane nekaj krogov, celo toliko, da ga ulovi tema in mu namesto s štoparico lahko čas izmerijo s koledarjem. Ampak glej šmenta. Sam je s svojim tekom nadvse zadovoljen. Zelo dobro da se je boril in še tisti deli, ki mu nekako niso šli, so bili posledica tega, da so neki bedaki metali polena ravno pod njegove noge. Ja, tak je politik-športnik. Edino nekaj pri celi zadevi zdrži primerjavo. Skupina navijačev. Ta pa ostaja. Spregleda vse sodniške napake, sprejema neupravičeno dosojeno enajstmetrovko za »našega« in ostaja zvesta kljub majavemu teku. To pa ja!

Vsekakor, šport bom gledal še naprej. Kmalu bo spet nekaj več nogometa, košarke in vsega ostalega, potem bo prišla zima z našimi skakalci pa še kaj se bo našlo. Zagotovo ne bodo ukinili vsega skupaj. Čeprav včasih pomislim tudi na to!