Članek
Lepo pozdravljeni
Objavljeno Nov 04, 2016

Če bi me kdo kdaj vprašal, pa si ne domišljam, da ravno veliko ljudi to sploh zanima, kje hodim, kaj počnem, zakaj me ni na spregled, bi težko kar tako iz taprve odgovoril. Veliko ljudi takšne stvari sprašuje na poseben način. Sliši se tako, da še preden do konca povedo svoje vprašanje, nanj že sami odgovorijo z vsemi verzijami, ki jim padejo na pamet. Tako sploh ne moreš do besede, da bi kaj poskusil pojasniti in le nekako odkimavaš in z mimiko zatrjuješ, da ne gre za zdravstvene težave, da nisi v zadnjem času padel v temno brezno depresije in da se nisi umaknil zaradi kakšne podobne dramatične stvari.

Ker seveda govorim o svojem virtualnem, predvsem pa o svojem literarnem pojavljanju, se kar sama ponuja tista o krizi. O pomanjkanju navdihov, o izpetosti in iztrošenosti. Tudi tega ne maram preveč vehementno zavrniti, ker ima to potem vedno nasproten učinek. Tisti, ki mu tako odgovoriš takrat na videz razumevajoče prikima, čeprav daje očiten vtis, da zdaj mu je pa zares vse jasno.

Pa vendar moram v tej točki vsekakor ugovarjati. Tam kjer se mi kotijo navdihi, kjer gomazijo osnutki mojih zgodb, kjer rastejo bitja in dogodki, ki jih pozneje napolnijo, tam je še vedno živo. Sploh ne zaznam neke hude spremembe, no mogoče malo zmanjšan ritem in včasih nekaj malega pomanjkanja elana, moči, ki bi to spravila v pravo življenje.  

Vendar se mi pa dogaja nekaj, kar nekako nima povezave s temi mojimi mislimi. Velikokrat na tem mestu omenjam energijo. Temu se zadnje čase izogibam. Najprej se spet pojavi isti efekt, ko vsi vedo odgovor in rešitev in vse skupaj po navadi pristane v stavku, ki zveni na primer tako; »Tak letni čas je!« ali kaj podobno univerzalnega. Kot drugo pa tega problema z energijo niti sam ne znam definirati. Ali to pomeni preprosto, da se človeku ne ljubi klofati po tipkovnici? Mogoče da se mu niti ne ljubi gledati v ekran? Ali je s tem mišljeno, da se mu ne da zagnati procesorja v glavi in malo premisliti o vsem kar se dogaja? Ali se mu o vsem niti ne ljubi imeti mnenja? Evo, ne vem!

Že milijonkrat, vem da večina (kolikor jih sploh še je ?!) na blogih ne ve tega, sem pojasnjeval zakaj sem se enkrat davno prijavil v blogosfero in potem toliko let redno in mogoče celo prepogosto in preveč na dolgo in široko objavljal svoje pisanje. Želel sem objavljati svoje zgodbe, ki jim jaz pravim zgodbice ali črkarije. In mogoče je prav v njih bistvo problema. Za vodilo v vseh mojih spisih sem, sicer ne namenoma in zavedno, vzel nekakšno zdravo pamet. Vsaj jaz to tako imenujem. To pri meni pomeni, da poskušam skozi izmišljeno situacijo opozoriti na nek navaden, vsakdanji problem ali pojav, vendar tega ne želim narediti tako, da bi situacijo naredil povsem črno belo. Tako, da bi delavca na primer predstavil samo kot ubogo, prevarano, nemočno žrtev in tiste na drugi strani samo kot stremuhe in nemarne izkoriščevalce. Seveda je tega med mojimi stavki veliko. Veliko stvari se je obrnilo proti navadnemu človeku, vendar se je velikokrat s svojo pasivnostjo in apatijo obrnil proti sebi tudi sam. In ravno tako je domnevno strašno brezobziren kapitalist v svojem svetu omejen in obremenjen tudi z marsičem drugim kot ravno z našimi težavami. In potem naj bi tukaj naivno iskali kompromise in z zdravo pametjo reševali stvari.

No, jaz bi jih in domnevam, da je ravno v tem nastala tista zapora, ki jo občutim zadnje čase.  Vsak dan berem o strašnih svetovnih dogodkih, o morijah in grozotah. Berem o domačih lolekih, ki bi radi izpadli, kot da držijo vajeti v svojih belih rokah. Berem o stiskah razočaranih ljudi in poslušam na drugi strani, kako so vsi kazalci obrnjeni v nebo in da je statistika na naši strani.

In niti ni tako dolgo nazaj, ko bi planil po vsaki takšni novici za računalnik in tipkal in modroval in objavljal in čekiral komentarje, gonil debate in polemike …  potem pa enkrat opaziš, da je vedno vse enako. Da se ponavlja. »Panta rei« sem enkrat naslovil svoj zapis o stihiji, ki potem ko vse pred sabo podre in uniči že po nekaj dneh vse usode in tragedije zapiše v okence statistične razpredelnice. Vmes pa pusti še nam, da v virtualnem ali pa celo resničnem svetu pet minut blejamo in lajamo kaj je prav in kaj ne. Kaj je črno in kaj svetlo, da se kar blešči.

No in tako se mi včasih zdi, da sem se lotil čisto napačne stvari. Isto se mi je kdaj dogajalo z mojim muzikarjenjem. Zdelo se mi je, vse pogosteje, da se s svojim brenkanjem lotevam nečesa, kar naj bi počeli razni kovači, lončarji in podobni mojstri starih rokodelskih obrti in sicer na sejmih, etnoloških prireditvah ali pa za prikaz starodavnega znanja v muzejih mimoidočim šolarjem, ki jih to niti približno ne bi zanimalo.

Pred časom sem mislil, da se mi ta občutek pri pisanju ne more pojaviti. In še vedno imam pisanje za nekoliko višji nivo ustvarjanja, kot tisto svoje koledniško ohcetno svirkanje. Pa vendar, če malo pogledam okoli sebe … ljudi, ki se jim zelo čudno zdi, če jih vprašate ali kdaj kaj preberejo. Če pa že pogledajo in to celo moj zapis, me obvezno vprašajo …ampak zares, kdo točno je tisti Lojze iz zgodbe?  Povej koga si mislil!! In nazadnje, zakaj sem moral še to omeniti, pridem do nesrečnih literarnih prireditev, ki so mi z nekaj svetlimi izjemami (vsaka jim čast) pa prav zares vzele pogum. Ko se je zgodilo enkrat, petkrat, desetkrat, da smo neke svoje stvari brali zgolj in samo sami sebi, da smo sami sebi za to tudi izdelali lepe scenarije, povabili izbrane spikerice, dobre glasbenike … in nazadnje v najboljšem primeru napolnili prvo od dveh vrst po pet stolov in še tistih nekaj upokojenih gospodinj sem kasneje izvedel, da so od nekoga izmed nastopajočih žlahta.

Bog ve, če sem sploh želel pisati (beri: jamrati) o stiskah amaterskega vaškega pisatelja? Zdi se mi, da ne. Potem pa je tako izpadlo. Sem pa kljub vsemu spet stipkal celo štreno in to, ne da bi prav dobro vedel, kaj na tem svetu je ogljeno črne barve in kaj belo kot na novo zapadli sneg!