Članek
Utrujena gospa
Objavljeno Mar 04, 2019

Ko se je gospa Jeza po dolgih dneh apatije in brezplodnega čemenja le spustila na ulico, resnici na ljubo ni izgledala kaj prida gosposko. Prav nasprotno. Postarano, še bolje rečeno starčevsko je delovala. Stopicala je drobno in s težavo. V sebi ni imela ničesar več od tistega življenja, ki jo je poganjalo pred časom. Takrat je žarela v napeta lica in dvignjeno je nosila glavo. Dobesedno streljala je s svojim ostrim pogledom in zaničevalno, včasih z glasnim zmrdovanjem gledala ravno na takšne podrtije, kot je bila zdaj sama.

Ja, res. Niti vzravnati se gospa ni mogla več. Utrujena je bila in nič ni bilo več borbenosti v nji. Kot bi ne imela več motiva. Zdaj so drugi kazali zaničevanje. Zato se je tudi bala spet priti na plano. Tiščala se je ob ograjo, čisto na robu pločnika, ko so vozili čisto blizu njenih nog in ji iz črnih terenskih orjakov kazali pesti in se skozi zaprte šipe drli nanjo.

»A ne vidiš kaj se dogaja. A ne vidiš kam smo prišli!? A ne vidiš kam so nas pripeljali!?«

Fantje so bili urejeni, lepi. Živo pisana dekleta v njihovi družbi še bolj.  Bogve zakaj so bili sploh tam. Sredi dneva. Niso imeli nobenega dela?

Jebemti boga, stara. A si oslepela? A ne vidiš, da nimamo ničesar več. Parkiral so svoje črne avtomobile in se posedeli pred bari, kjer so nekateri milo jadikovali nad krivičnim svetom, drugi glasno  rogovilili nad vsem kar se jim dogaja. Najbolj glasni so bili nostalgiki, ki so mahali pred gubastim, upadlim obrazom stare gospe Jeze, s spomini in pripovedkami svojih očetov. Tisti so najbolje vedeli kako je zdaj v resnici hudo.

»Vsega je bilo, mater!« je ihtavo kričal nekoliko nažgan debelinko. Komaj je med flašami in štampeljni našel prazen delček  mize, da je lahko udaril po nji. »Kamorkoli smo lahko šli!« je hripavo dodal mulc v majici z napisom Mauritius. Premlad je bil, da bi se lahko spomnil katerihkoli »prejšnjih« časov. Takoj po svojem prispevku k vsesplošnemu nezadovoljstvu se ja spet posvetil svojemu fejsbuku, tviterju in instagramu. V splet je pljunil bistro misel o tem, kako zatirano je svobodno razmišljanje ljudi. Da o izražanju in komunikaciji ne govorimo.

Jeza je skoraj panično stopal vzvratno in se umikala razburjenim ljudem. Ni jih razumela. Otresala je z glavo, kot v kot stisnjena, prestrašena žrtev, ki jo očitno obtožujejo hudih stvari a to počnejo v tujem, nerazumljivem, neznanem jeziku. Vse bolj sunkovito je dihala in želela je zakričati pa ni zbrala moči. Za nič ni imela ne motiva ne ideje. Uspela je le plitko zašepetati: «jaz ne vem zakaj gre…«

 

 

In otresel je Marinko takrat z glavo. »O porkaduš, malo me je zmanjkalo! Sredi sestanka! Ojoj, stari!! V zadregi je izpod obrvi pogledal malo desno, malo levo pa ni nič zgledalo, kot da bi kdo to njegovo zadrego sploh opazil. Levo od njega sta se muzali dve mladi Bosanki ampak je ocenil, da to nima veze z njegovim par minutnim odhodom v svet onstran realnosti. Na hitro je preletel vse sodelavce. Očitno so bili sredi žolčne razprave.

Delavski sestanek kot vsak. Marinko se že dolgo ni več oglašal na takšnih dogodkih, ki so bili veliko bolj kot reševanju težav, obveščanju in menda celo izobraževanju, namenjeni sami sebi in kvečjemu še zadostitvi nekim standardom in pravilom.

Še vedno pa so se nekateri gnali, mlajši bolj dramatično, starejši bolj pametno, že na zunaj izkušeno modro, če se je le dalo, s pridihom ciničnega humorja. Na drugi strani pa direktorji in šefi, ki so se trudili to nepotrebno demokracijo spraviti na nivo reševanja problemov okoli kvalitete kofeta v avtomatih in rokavic, ki se bistveno hitreje strgajo, kot so se tiste prejšnje!

»A še kdo? A še kdo?« je priganjal direktor svoje ovčice, ki zaboga ne bodo mogli naslednjih par mesecev trditi, da niso imeli demokratične, da ne rečemo celo samoupravne možnosti sodelovati pri razpravi, opozoriti na probleme. Po drugi strani pa se spodbujevalcu ni moglo kaj hudo neprijetnega pripetiti. Vsega skupaj je bilo še nekaj minut in vedel je, da bodo fabriška sirena in odhajajoči avtobusi prehuda ovira za nadaljevanje morebitnega prepira.

»No a še kdo? A še kaj?!« Je ponovil. Takrat pa se je odločil za zelo čudno potezo. Zelo neobičajno.

»Mogoče pa ti, Marinko? Mogoče pa ti veš kako bi rešili težave, ki smo jih omenili.«

Marinko je požrl slino in se nerodno odkašljal! Seveda mu je zaradi tistih par dremavih minut nit malo ušla med prsti, ampak po drugi strani, saj je bilo bistvo vedno enako. Nekdo je zahteval še več dela in hitrosti, drugi so zahtevali več denarja in tako vedno znova.

»Ja, no, ja, v bistvu lahko povem!« Se je zbral Marinko in celo vstal s stola, ki si ga je namestil, kot običajno v svoj temačnejši kot. Ta kotiček je bil verjetno tudi zaslužen, da je njegov spanec ostal neopažen.

»Veste, tako jaz razmišljam …« Direktor je pretirano, nenaravno hotel pokazati svoje zanimanje in je dvignil obrvi in iztegnil glavo iz poštirkanega ovratnika. Delavci so se po večini na pol obrnili na svojih stolih-

»Na žalost moram priznati, da pol problemov, ki jih omenjajo moji sodelavci sploh ne opažam več, Nimam več težav z odnosi, ne razmišljam o nepravičnem sistemu, o nepravičnem razdeljevanju. No, dobro, to zadnje…. V bistvu je edini moj problem ta, da sem preslabo plačan. To me posebno moti, ko vidim, da na to ni mogoče vplivati z več dela, z boljšim delom. Nič! In tako sem se, pa nisem ponosen na to, popolnoma sprijaznil, da nikoli od vas pač več ne bom dobil!«

Direktor je že mislil, da je kovač končal in je že imel pripravljeno floskulo ali dve v odgovor, ko je Marinko odločno nadaljeval:

»Ampak je pa še nekaj. Gledam vse te veleume, ki merijo moje sekunde, študirajo moje gibe. Cele ekipe analizirajo moje delo in iščejo drobcene možnosti, da bi lahko še več in hitreje. Moje delo prelivajo v grafe in tabele. Slabe strani pobarvajo rdeče, dobre zeleno in na najboljše nalepijo smeška. Dobro. Če mora pač tako biti. Ampak moram vam povedati, da se boste zelo verjetno morali sprijazniti, da tudi vi ne boste iz mene iztisnili veliko več!! Zelo me boste presenetili, če bo drugače!« in se je usedel nazaj!

Kakšnega posebnega odgovora Marinko ni dobil. Šef je nekaj blebetal, ljudje so se glasno smejali, vse skupaj pa se je prelilo v vrvenje ob sireni in drenjanju odhajajočih delavcev, ki so si bolj kot praznih obljub, želeli odhoda domov.

Marinko je odšel zadnji. Počasi, mirno. Nič ni bil jezen!