NI DOBRO

Menda je človekova največja težava ta, da ima stalno v glavi idejo, da bi bilo lahko bolje. Lahko bi imel več, lahko bi ležal na mehkejšem ležišču in lahko bi zaužil obilnejši obed. To nepotrebno zavedanje nekakšne vsajene resnice mu greni življenje in ubija zadovoljstvo, ki ga brezupno išče in se zanj bori.

»Ni dobro!« mi je rekel tisti dan. Potlačen je prišel slučajno tam mimo. Vedel sem kako je z njim. Ponižan je bil in potrt. Izpadel je iz igre, ki  so jo vodili čisto drugi ljudje. Podrl se mu je svet, ki je spoštoval čisto enostavne stvari. Tiste je poznal in obvladal. Občutek tiste majhne pomembnosti so mu dajale. In zadovoljstva. Zdaj so ga porinili na stran. Izpadel je iz spiska artiklov, ki je z njimi vredno trgovati.

Nisem imel srca, da bi mu poskušal nuditi tolažbo s tisto svojo teorijo. Njegova stiska ni bila te vrste.

In hodili so še drugi. Vdrtih oči in povešenih lic. Zgubani obrazi so govorili vsi po vrsti eno in isto:

»Ni dobro, ni dobro!«

Vse sledi so se zabrisale. Pozabljal je svet na vse okoli sebe. Pozabljal je na očete, na korenine, na vse kar naj bi krasilo vrsto. Prodajal je svet sam sebe. Ni več pomagal ranjenemu na noge, ni več vzgajal veselih otrok in ni natočil potepuškemu cucku toplega mleka. Premagal je veliki brat utrujenega starca. Ta pa je z drugimi korakal proti robu.

»Ni dobro, ni dobro!« se je slišal hripavi šepet.

»Ni dobro !« je tiho ječal mladenič v jarku. Z rokami je zadrževal svoje toplo drobovje in zadnje kapljice energije, ki je odtekala stran. Bog ve komu bo lahko to služilo? Bog ve čemu je nekdo skopal ta jarek? Kakšna neki bi znala biti tržna cena njegovih toplih črev?

Le blisk je na kratko odgovoril. In oglušujoči ropot. Le kratek trenutek še se je slišalo vmes šepet zadnjih duš.

»Ni dobro …res ni dobro!«

Potem pa tišina prevzame črno temen zrak. Tišina, ki zanjo ni pravih besed.  Čisti mir. Miren, ničeven prostor brez vsebine. »Je zdaj dobro? Je zdaj končno v redu?!«

Tam pa nikogar, ki bi se to sploh še spraševal!