Zjutraj med šesto in osmo uro je bil zanj poseben čas. To je bil čas, ko je bilo potrebno upoštevati Ahacova pravila. Še to, da sploh opisujem njegovo prvo in drugo jutranjo uro, se mi zdi na trenutke kot majhen greh. Z drugimi besedami, deca je bilo treba takrat pustiti čimbolj na miru. V njem je tisti drugi Hace, bolj dostopen in nasploh čisto drugačen, še dremal, spal, živel še ure prejšnjega dne.

Nasploh je mojster Ahac človek, ki ga ni mogoče odpraviti na kratko. Lahko povemo, da je visok in malo preobilen, lahko navedemo vse njegove mere s pripadajočo puklasto držo in nasršenim sitnim pogledom vred pa s tem ne bomo še niti blizu pravemu opisu. Vedno in za vsak stavek se bo našel kakšen vendar. Lahko bomo na primer ugotovili, da je dec širokopleč in močan, vendar … vendar stalno daje vtis, da je strašno šibak in utrujen. Lahko bi kdo tudi ugotovil, da je v bistvu kar čeden možak, prijetnih obraznih potez, vendar, spet bi v naslednjem trenutku morali dodati, da ta njegov prijetnost le redko pride do nas. Veliko pogosteje nas obdari s svojo najbolj sitno in tečno izvedbo.

Še bolj težko bi realno in natančno opisali možakarja, ko bi se lotili njegovega karakterja. Takrat šele bi naleteli na različne podobe, na značilnosti, ki bi običajno morale pripadati vsaj dvema človekoma. Ja, prav tako je z našim Hacetom, kot se sliši po teh besedah. On je človek dveh podob. Zelo različnih, na prvi vtis celo nezdružljivih. Značilnosti, ki bi zanje zlahka trdili da so kot dan in noč. Tako človek, ki ga bolje spozna, kar pa je mogoče samo po več letih dela in življenja z njim, dobi občutek, da je večina njegovega časa, večina njegove energije namenjena temu, da usklajuje ta dva osebka v sebi. Da rine v ospredje tistega, ki mu je namenjeno da se kaže tovarišem in ostalim ljudem okoli njega in da skriva za nevidnim zidom tistega, ki ni za javno uporabo.Seveda so stari mojstri, njegovi kolegi že dolgo vrsto let, tam za starim regalom v njegovi mali trdnjavi videli čisto drugega človeka, kot mladi vajenci ali naključni prišlek. Če so slednji tam videli hudega, strogega in vase zaverovanega gospodarja, so njegovi starejši sodelavci iz vseh njegovih kretenj in besedičenj izluščili včasih ravno nasprotno, vsekakor pa zelo drugačno sliko. Za njegovimi moškimi besedami so često slišali milo stokanje, skoraj otroško nebogljenost in tarnanje nad vsem kar se mu je kdaj v življenju, seveda nikakor ne po lastni krivdi, zgodilo. Pravi poznavalec situacije bi ugotovil, da ravno najbolj moški udarci po masivni delovni mizi pomenijo nekaj najbolj nasprotnega od tega. Da so namenjeni skrivanju stiske slabiča z otroško dušo, ki si samo v svojih blodnjah želi biti odrasla, odločna bit izkušenega dedca.

Ravno takšen, isti in enak, kot vse druge dni prej in kot ni niti malo za pričakovati, da bi bilo kdaj v prihodnosti drugače, je tistikrat zasedal svoje delovno mesto mojster Ahac. Prisiljeno samozavestno, skoraj nekako zviška je bedel nad delavnico medtem, ko je izmenjaje kašljal svoje kadilske kašlje in preklinjal zimo, prepih ali kaj tretjega, kar je bilo po njegovem krivo teh taistih težav. Vsake toliko je z robcem obrisal solzne oči, ki so se mu vedno ob takšni uri rdeče in utrujeno svetile in pljunil v kišto z izmetom. Vedno je ob tem početju strogo preletel delavnico, mojstre, delavce in vajence. S svojim rdečim pogledom je streljal po prostoru jasna opozorila, ki so učinkovito dajala vedeti, da ni primeren čas za kakršnekoli pripombe. Še najmanj se je Ahacu takrat zdelo potrebno, da bi mu kakšen zelenec siknil kaj o tem kje je hodil prejšnji večer in kaj je počel. To je bila njegova stvar. Ves trud da bi naredil vtis, da je vse globoko pod njegovo kontrolo in daleč od kakršnihkoli težav, pa tudi.

 Nič posebnega bi rekli. Preveč tobaka, preveč piva in veliko premalo česarkoli drugega. To je bilo njegovo jutro!

»He, he, to imam pa jaz porihtano!« se je namrdnil, ko so mu med moško debato fantje namenili nekaj vprašujočih pogledov.

Med pavzo, ob kavi so možje seveda radi kakšno rekli o ženskah. Debatirali so tako, kot to počnejo dedci. Mladina se hvali s tistim, kar jih šele čaka in seniorji tajijo, da so njihove dogodivščine po večini izbrskane iz spominov.

Spotoma so dodali pripombo o prikupni Bosanki v kuhinji ali pa o razvpiti ločenki, ki so jo vsi nenavadno dobro poznali. Mojstri k pogovoru Ahaca niso silili. Čisto na miru so ga pustili. Kaj takega je padlo na pamet lahko kvečjemu komu, ki ga ni tako dobro poznal. In odgovor?

»Mulc smrkavi! Jaz imam te stvari porihtane!«

Ahacovi stari sodelavci so ob tem zavili z očmi in se spogledali. Lahko rečemo, da če je bila cela njegova pretirano moška podoba  iluzija, potem je bilo to samoprepričevanje, da ima zadovoljivo urejene odnose z ljudmi, posebno z  nasprotnim spolom, najbolj mimo resnice. Resnica pa je Ahaca vidno bolela in takšen odgovor je bil kakopak obramba, orožje, ki je preprečevalo, da bi priletelo za prvim še drugo, še bolj nerodno vprašanje. Takšno, ki bi nanj težko pametno odgovoril.

Nevarno je bilo tudi, da bi kdo dregnil v tisto, v kar se ni smelo dregati. V njegovo propadlo avanturo. Dvajset let je minilo od njegove poroke in komaj dve leti manj od tega kar sta ženska in sin odšla od njega. Od takrat je bil Ahac sam. Tako sam, da je z vsako besedo, ki je z njo tajil svoj osamljenost in bedo, to še bolj poudarjal in bolj ko je o tem molčal, bolj je to kričalo iz njegovih ust. Tudi zgodbe o fantu in skupnem preživljanju praznikov in počitnic so bile privlečene za lase.

Tako so našemu Hacetu tekli dnevi, isti in enaki. Predvsem pa so bili ti dnevi takšni, da niso imeli niti najmanjše možnosti, da bi kaj spremenili. Zmečkano neprijazno jutro, kašljajoči začetek dneva in prvi šnops že pred malico. Predvsem pa oprijemanje svojega na videz samozavestnega in vzvišenega položaja gospodarja delavnice. Položaja, ki so zanj le redki vedeli, da je v bistvu zasilna rešitev za delavca, ki ni več sposoben slediti zahtevam dela in zato skrbi za evidence materiala in za to, da vsak vrne v omaro orodje, ki ga je vzel.

Ravno tako kot se je oprijemal svojega dela, se ni bil niti za malenkost pripravljen odpovedati svoji rutini. Ta mu je sleherni dan narekovala enako žejo, isto količino piva po šihtu, že drugo zmečkano škatlo cigaret in globok zamegljen spanec pred televizorjem pred osmo uro zvečer. Zastonj so ga prijatelji kdaj vabili na izlet ali prireditev. Saj bomo ob desetih že doma, so zatrjevali. On pa je stresel z glavo, kot da ne bi mogel verjeti, da mu nekdo govori nekaj tako nespametnega.

»Fantje, jaz imam zjutraj šiht!« je strogo in nadvse pomembno dal vedeti, ne da bi pomislil kako je to njegovo vdajanje nezdravi rutini, tudi kapitulacija vsake možnosti, da bi kdaj kaj obrnil na bolje.

No, pa ga že dolgo nihče ne poskuša spodbujati. Pustijo mu, naj se giblje po svojem utrjenem tiru. Iz fabrike v oštarijo, iz oštarije na vijugasto pot domov in od doma v sitno, brehajoče fabriško jutro. Vedno in dan za dnem.

Zaradi njegovega ustaljenega životarjenja, je bil zvečer še toliko bolj čuden. Ahac je visel na robu šanka, pijan kot čep in gledal s svojimi jokavimi utrujenimi očmi. Ura je bila malo pred zapiranjem. Skoraj enajst. Kaj mu je? Kaj se je za boga milega zgodilo? Pa je pijani dec le zmomljal naj naročimo, da bo imel jutri dopust.

Pozneje sem seveda zvedel. Za njegovo odločitev. Spremeniti življenje. Njegov zadnji obupni poskus zamenjati svoj oklep, dodati svoji zamegljeni iluziji nekaj oprijemljivega.

Ampak Olena je bila napaka. Preko agencije je postavna plavolasa punca naivneža izkoristila za pridobitev  dokumentov in nekakšnega statusa. Ja, napaka. Resda nas je sodelavec nadvse presenetil s tem, da je poskusil še enkrat. Da je nekako priznal, da ni vse v redu z njegovim življenjem…

A to je ostalo nekje zapisano in zapomnjeno samo kot mala napaka. Trenutek slabosti. Trapasta odločitev v tistih poletnih dneh. Počasi je bilo treba na to pozabiti. Nobenemu ni smelo pasti na pamet, da bi to pogreval in omenjal. Po tistem je Ahac živel spet tako kot je treba. Ustaljeno, nemoteno. Za svoj red je sicer pretirano trošil svoja jetra in si uničeval pljuča. In nekje v notranjosti ga je, to so vedeli vsi tisti starejši kolegi, razjedala neka grenka, nepremagljiva bolečina.

A on je vedel kako zhajati z njo. Udaril je po tisti debeli delovni mizi in zaklel.

On je imel stvari porihtane!