Elon Musk je - v izbruhu jeze, ko je ministre in ministrice evropske komisije zmerjal s Stasi komisarji - imel prav, vsaj v enem primeru, žal v slovenskem.

Piše: Igor Omerza*

Presneto, ali je mogoče tudi multimiljarderja Elona Muska povezati z našo tajno politično policijo, ponarodelo Udbo? Glede Kosove je povezava znana, glede Ribičevega Darsa malo manj, a o tem sem že pisal. Dalje, Udbino zalezovanje Janeza Janše je splošno znano in bo še mnogo bolj januarja 2026, ko izide moja glomazna knjiga o tej temi (več kot 450 strani). Pravzaprav je ta knjiga o Janši in Udbi glavni predmet pisanja v nadaljevanju te kolumne. A najprej nekaj udbologije o Elonu Musku, Marti Kos in Ribičevem Darsu. Pojdimo lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti!

Evropska komisija je upravljavcu družbenega omrežja X naložila 120 milijonov evrov kazni zaradi kršitev obveznosti glede transparentnosti v okviru akta o digitalnih storitvah. Moram priznati, da ne znam oceniti upravičenosti ali neupravičenosti tega kaznovanja in me tudi ne zanima, da bi se s tem pretirano ubadal. Zanimiva zame pa je Muskova reakcija. Bil je zelo togoten, čeprav zanj ta znesek predstavlja drobiž. V izbruhu jeze je "ministre in ministrice" evropske komisije na X zmerjal s Stasi komisarji. In tukaj ima Musk absolutno prav, vsaj v enem primeru, žal v slovenskem. Namreč Marta Kos je bila konfidentka jugoslovanske tajne politične policije, skrajšano Udbe, Stasi pa je bil skrajšan naziv za vzhodnonemško tajno politično policijo, no, Elon Musk v tvitu to svetovno znano in zločinsko ime uporablja kot splošni pojem za vse tajne politične policije! Poleg tega Musk verjetno ne ve za polemiko v Sloveniji in Evropski uniji glede udbovanja komisarke Marte Kos, a nevede je zadel žebljico na glavico, vsaj za Marto, ko je pljuval po Stasi komisarjih, saj je ona dejansko bila vpeta v tajno komunistično policijo Jugoslavije.

Če je Elon togoten na evropsko komisijo sem jaz na Ribičev Dars, ki me neprestano prekrškovno rubi zaradi plačane, a nepravilno izpolnjene vinjete. Vrhovno sodišče je razsodilo, da to ni prekršek (!!!!), zato je začel Dars javno kokodakati, da bo ustavil vse takšne (neobstoječe) prekrškovne postopke, a njegov hišni izterjevalec Furs Murska Sobota me je pred dnevi spet olajšal za 1200 evrov. Hudo je, ko te okradejo prijatelji (tako se je zgodilo meni, tolaži me, da gredo po Danteju le-ti v zadnji krog Pekla - "prevara tistega, ki zaupa"), a hud je tudi državni finančni teror.

Ta meni odvzeti znesek (in zneski nezakonito odvzeti še poprej) je majhen za človeštvo, a velik za slovenskega upokojenca, povrh vsega je še krivičen, nezakonit, predrzen, poniglav, nesramen, brezobrazen in nasilen. Ob tem naj pa ponovno poudarim, da Dars ni samo tatinska državna asociacija, ampak je tudi kopija Udbe, saj je njegov šef Andrej Ribič v tedniku Mladina javno priznal (ta človek nima vseh koleščkov v glavi), da je plačal podjetju DC Limited, da njegovi zaposleni zalezuje novinarje in pisce na družbenih omrežjih, ki pišejo negativno (beri kritično) o Darsu in mu o tem tedensko poročajo!!! Prav to je počela Udba, ko je zalezovala tiste, ki so negativno pisali o (na srečo) propadlem socialističnem režimu v Jugoslaviji (Sloveniji).

O tem, kar tukaj pišem, bo moral naslednji teden poročati Ribiču ta DC Limited (če pogodba o zalezovanju še traja)! In kaj je/bo storil nadzorni svet Darsa glede tega udbaškega zalezovanja!? Ne vem, verjetno nič! Kadija tuži, kadija sudi! Tfej!

Sedaj pa bi rad nekaj malega povedal o moji novi knjigi (omenjeni na začetku te kolumne) iz serije Velikani slovenske osamosvojitve in Udba, naslov Janez Janša - Kaplar. Doslej so iz tega niza izšle knjige Ciri Žebot - Peter (prvi del), Igor Bavčar - Deviacija, France Bučar - Tikveš, Jože Pučnik - Psevdomarksist in Franc Jeza - Separatist. S knjigo Janez Janša - Kaplar se torej ta serija povečuje na šestorček, pravzaprav sedmerček, saj sem o velikanu osamosvojitve Janezu Toplišku - Potresu in Udbi napisal knjigo z naslovom Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo, in to še preden sem začel to serijo velikanov.

Knjiga ima več kot 450 strani. Je bogato opremljena s fotografijami in faksimili arhivskih dokumentov. Sem in tja v knjigi zaidem tudi na partijske sestanke ali v pravosodni sistem JLA (Jugoslovanske ljudske armade). Tudi KOS (ponarodelo ime za tajno politično policijo jugo armade) ima svoje mesto v tej knjigi. Večina v knjigi nastopajočih dokumentov je novih, nekaj pa je tudi takšnih, ki so bili v mojih številnih knjigah o Udbi že objavljeni. Temu se nisem mogel izogniti, če sem hotel podati celovito sliko o odnosu Udbe do Janeza Janše, kajti resnici se najbolj približamo s celoto!

V knjigo sem vtaknil popolnoma vse tajne dokumente, v katerih se pojavlja ime Janeza Janše, tudi tiste, v katerih je samo obrobno omenjen. Nisem hotel delati nobene selekcije! Če bi bila ohranjena celotna udbovska dokumentacija, bi seveda moral narediti jagodni izbor. Ob tem naj poudarim, da je prvi tajni dokument, kjer nastopa Janez Janša, datiran na april 1983, zadnji pa na april 1990. Dodelili so mu kodno ime Kaplar, kar nekako ustreza temu, da se je veliko ukvarjal z vojaškimi vprašanji. Gotovo je bil eden največjih kosti v grlu nedemokratičnega režima in ga je vojaški vrh juge dvakrat skušal zapreti, no, enkrat se mu je, s pomočjo slovenskih komunističnih politikov in njihove zasebne tajne politične policije (Udbe), to tudi posrečilo

Gotovo je vrh delovanja Udbe proti Janši bila afera in proces JBTZ (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl). Udba je namreč ugotovila, da ima Janez Janša neki tajni vojaški dokument, in je zato od aprila do maja 1988 v družbenem podjetju Mikro Ada, kjer sem sam bil direktor, Janša pa moj namestnik, opravila pet tajnih preiskav. Našli so, kar si iskali, in zato so Janeza 31. maja 1988 aretirali in predali vojaškim preiskovalcem (beri KOS). Tudi mene so takrat zasliševali nekaj ur, a me potem, na mojo veliko srečo, izpustili.

Ta in sledeče aretacije in vojaški sodni pregon (in zapor) so takoj sprožili mogočno civilno gibanje, ki ga do tedaj Slovenija še ni doživela. Ustanovljen je bil Odbor za varstvo človekovih pravic (ponarodelo Bavčarjev odbor), ki je skupaj z individualnimi in kolektivnimi člani štel približno 200.000 glav. No, mene bolj kot Bavčarjev odbor v knjigi zanimajo udbovska poročanja o tej veleaferi in procesu JBTZ, ki jih je zares veliko.

Politični akterji procesa (Kučan, Dolanc, Marinc, Stanovnik idr.) so neprestano zanikali, da bi karkoli vedeli, preden je bil Janša aretiran, o tej tajni udbovski najdbi vojaškega dokumenta pri njem. V knjigi s pomočjo arhiva predsedstva SFRJ v Beogradu dokumentirano in zato neizpodbitno dokažem, da so bila ta zanikanja nesramne laži in da so bili takratni vodilni slovenski komunistični politiki (že pred aretacijo Janeza Janše) obveščeni o tej udbaški najdbi vojaškega povelja.

V knjigi opišem tudi jugoslovanske posledice procesa JBTZ, saj so v Beogradu pričakovali aretacijo Igorja Bavčarja, pa tudi Romana Leljaka, Melite Zajc, Mirana Lesjaka in mene (dokument o teh predvidenih aretacijah je Udba poslala Kučanu februarja 1989). Iz tega ni bilo nič, takrat je bila Juga že tako razmontirana, da so komunistični politiki postajali brezzobi tigri. Udba je še zalezovala Janšo ter ostale domače in emigrantske oporečnike, a domačih aretacij ni bilo več. Je pa jugo Udba, tudi s pomočjo slovenske, 25. februarja 1990 v Bruslju umorila albanskega oporečnika Enverja Hadrija!

Tu bom (okoli JBTZ) pristavil še svoj lonček. Namreč Aleksandar Vasiljević, glavni kosovski zasliševalec v procesu JBTZ, je v pogovoru z novinarjem Milomirom Marićem (Duga, 12. februar 1993) dejal: "Mislim, da je (Janša na ‘kosovskih’ zaslišanjih v priporu na Metelkovi, op. I. O.) pravilno sklepal, da je Služba državne varnosti Slovenije vojski pomagala z informacijo, da je bil dokument ukraden in da bi lahko bil pri njem, zato da bi ga eliminirala s političnega prizorišča. Spomnimo se, takrat so bile volitve za predsednika mladine in on je bil kandidat. Kasneje so se razmere spremenile in iz sojenja je napravil velik politični kapital, o sebi je ustvaril drugačen imidž, saj je skupaj z Igorjem Omerzo in Igorjem Bavčarjem sestavljal skupino, ki smo ji mi takrat v boljševiškem žargonu rekli meščanska desnica v Sloveniji. Pri njih je dominirala nacionalistična usmeritev in nedvomna opredelitev za samostojno Slovenijo …"

Zelo zanimiv je tudi dokument ljubljanskega udbovca Boštjana Horvat in ljubljanske udbovke Zdenka Ščurec. Sestavila sta namreč tristransko Informacijo (datum 26. december 1988), ki se ukvarja zgolj z ustanavljanjem Ruplove Slovenske demokratične zveze (SDZ). V njej nastopa tudi Janez Janša. Pri tem sta si Boštjan in Zdenka pomagala z zidnim in telefonskim prisluškovanjem. Tajni produkt je podpisal šef ljubljanskih udbovcev Peter Prebil in ga dostavil notranjemu, zunanjemu in analitskemu oddelku slovenske Udbe.

Meni osebno sta zelo pri srcu dva dokumenta koprske depandanse Udbe, v katerih sodelavec Tehnik (pravo ime Vladimir Polič) poroča o poslovnih dogajanjih v Mikro Adi. Pri tem omenja mene in Janeza Janšo. Dolgo sem potreboval, da sem identificiral pravo ime tega Tehnika! Ob tem moram priznati, da se Poliča v zvezi s poslovanjem družbenega podjetja Mikro Ada sploh ne spominjam. Seti se Mujo!

V knjigi pišem tudi o zanimanju Nemcev za Janeza Janšo, kajti njegovo ime najdemo tudi v dvojni kombinaciji, ki jo je igrala Udba z BND (zahodnonemško obveščevalno službo). Poglejmo!

Udba je imela v Zahodni Nemčiji agilnega in dolgoletnega konfidenta Žana, ki je bil prvenstveno zadolžen, da zalezuje srbskega emigranta Slobodana Stankovića. Žan je svojo vohunsko/ovaduško pot začel septembra 1969, še ko je služboval v Pragi. Vrboval ga je mariborski udbaš Franc Zalašček. Njegovo pravo ime je Aleksandar Grnjak, rojen je bil 7. julija 1931 v Kragujevcu. Za Udbo je bil izjemno koristen zato, ker je bila Aleksandrova mama sestra Slobodana Stankovića, pomembnega srbskega emigranta, ki ga je zvezna, srbska in slovenska Udba vneto zalezovala pod kodnim imenom Potomka. Stanković je bil zaposlen na Radiu Svobodna Evropa v Münchnu in je seveda imel v bližnjega sorodnika Grnjaka neomejeno zaupanje. Nečak Grnjak ga je obilno ovajal vse do Stankovićeve smrti (januarja 1988). Pozneje je Žan-Grnjak deloval bolj obveščevalno kot ovaduško in je za Udbo delal kot dvojni agent do njenega bridkega konca.

To dvojno kombinacijo so v Udbi kodirali pod imenom Rolex. In kje je tu Janez Janša? Najdemo ga omenjenega v Poročilu o kontaktu s sodelavcem Žanom, datiranim na 17. maj 1988. Štiristranski tajni papir je sestavil udbovec Marko Zore iz načelstva Udbe (I. A). Iz tega poročila je črno na belem jasno, da se je nemška obveščevalna služba alias BND v kontaktih z Žanom, ki naj bi bil njen agent, a je bil dejansko Udbin, zanimala za Janšo. Verjetno so pri BND ocenili, da gre za politično pomembnega Slovenca. Zato je Erika (kodno udbovsko ime za obveščevalca BND Wernerja Ravensa) konfidenta Žana 11. maja v Münchnu spraševal o Janši.

Citiram: "’Erika’ za kontakt ni bil posebej pripravljen. Izročil je ’Žanu’ zopet del novega vprašalnika o problematiki BiH, Slovenije in zunanjepolitični usmeritvi. Prosil je tudi za event. komentarje o jugoslovansko-nemških gospodarskih razgovorih, ki jih je z njihove strani vodil minister Bangemann. Ravno tako želi čim več podatkov o Janezu Janši."

Za naslednji kontakt, piše dalje Marko Zore, je Žan "nabavil" pri CZ in bo izročil ‘Eriki’ navtični vodič Jadrana v srbohrvaški in angleški izdaji. ‘Žana’ smo opremili z osnovnimi podatki o Janezu Janši, ki jih bo prirejeno ustno podal ‘Eriki’."

Dokumentirano nadaljevanje tega zanimanja BND za Janšo se je zgodilo 26. maja v Beogradu (v prostorih zvezne Udbe) na delovnem dogovoru, v zvezi z dvojno kombinacijo Žan-Erika (Rolex). Iz Slovenije sta se "dogovora" udeležila Marko Zore (ta je držal Žana na zvezi) in Drago Ferš.

V petstranski Zabeležki s tega sestanka je Janez Janša enkrat omenjen, citiram: "Smisel kombiniranja z ‘Žanom’ proti Bučarju, Janši itd. (začeto na temelju zanimanja BND-ja) je njihova eventualna kompromitacija v perspektivi, pri čemer bi gotovo prišlo do vprašanja obstanka sodelavca ‘Žana’ in same kombinacije. To bi se reševalo, v kolikor se bodo stvari razvijale v tej smeri."

Hm, to je važna točka udbovskega pristopa do Janše, saj so v Beogradu takrat že vedeli o najdbi vojaškega dokumenta pri Janši! Kljub kompliciranem udboreku se zdi, da bi za kompromitacijo Janše, Bučarja in še koga (recimo Bavčarja, Pučnika, za njiju se je prav tako zanimal BND), na način, da se jih lažno kompromitira kot agente BND, udbaši žrtvovali Žana, verjetno s tem, da bi ga javno izpostavili!

Torej zanimanje BND za pomembne slovenske oporečnike bi udbovci (po potrebi) preoblikovali v sodelovanje z BND! Res premeteno! In to se je, če me spomin ne vara, dejansko dogajalo. Namreč dezinformacijsko povezovanje Janše, Pučnika, Bavčarja, Bučarja in nemške obveščevalne službe je bilo mogoče zaznati v ljubljanski čaršiji in v nekaterih medijih in je še dandanes prisotno (predvsem na družbenih omrežjih)! V dezinformiranju so bili udbaši res mojstri. Od njih so se tega nalezli še mnogi drugi v Sloveniji. Na primer ob smrti veleudbovca Zdenka Roterja (avgusta 2025) so profesorji in doktorji sociološkega društva lažno zapisali, da je delal v varnostni službi, to je seveda olepševalen in zavajajoč termin za zločinsko tajno politično policijo (ponarodelo Udbo)!

Verjetno bodo za bralce zanimiva tudi do zadnje kocine opisana zalezovanja oporečnikov v letu 1989. Ta natančna sledenja življenja drugih so v dokumentih ljubljanske Udbe opisana po urah! V njih najdemo naslednja kodna imena zalezovancev: Antoneta (Katja Boh), Božidar (Rastko Močnik), Deviacija (Igor Bavčar), Filozof (Tine Hribar), Filozofinja (Spomenka Hribar), Grob (Mišo Jezernik), Granik (Niko Grafenauer), Iniciatorji (Pavle Gantar), Kačar (Dane Zajc), Kaplar (Janez Janša), Knjigar (Iva Žajdela), Kveker (Marko Hren), Meščan (Alojz Rebula), Negativ (Dimitrij Rupel), Poet (Veno Taufer), Psevdomarksist (Jože Pučnik), Tomaž (France Tomšič), Tomy (Tomaž Mastnak), Trockist (Jaša Zlobec), Urban (Ivo Urbančič), Zavesa (Drago Demšar) in Zmaj (Gregor Tomc).

Knjigo končujem z opisom uničevanja udbovske dokumentacije, ki ga je zapovedal šef Udbe Ivan Eržen 7. marca 1990 in dodatno še notranji minister Tomaž Ertl 19. aprila 1990, torej 11 dni po zmagi opozicijskega Demosa na prvih svobodnih parlamentarnih volitvah po letu 1945. Ertl je takrat zaukazal komisijsko uničenje seznamov, pregledov, operativnih evidenc, poročil in preverk milice (danes bi rekli policije) v zvezi s področjem varstva ustavne ureditve ali po domače povedano pisno izmenjavo informacij med tajno Udbo in javno policijo!!? In to uničenje naj bi se izvršilo do 4. maja 1990, se pravi, še preden bi oblast v Sloveniji prevzela nova nesocialistična Demosova vlada

Obširno je moralo bilo tudi uničevanje dosjeja Janeza Janše alias Kaplarja, čeprav sem na oskubljenem in ofucanem udbovskem smetišču našel le tri dokumente o tem. V knjigi tako objavljam celotni faksimile uničevalnega Zapisnika krškega udbovskega centra, ki nosi datum 14. marec 1990.

Tako. Toliko za pokušino o Janezu Janši in Udbi. Vabim vas na predstavitev na Gospodarsko razstavišče, v ponedeljek, 12. januarja 2026, ob 17. uri. Parkiranje bo mogoče na platoju Gospodarskega razstavišča. Knjiga bo kmalu v prodaji na dobra-knjiga.si

* (Igor Omerza je nekdanji politik, pisatelj in avtor številnih knjig o slovenski polpretekli zgodovini)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.