Rok Čeferin sploh ni edini, njegov predhodnik je bil namreč prav tako zasačen pri tovrstnem početju.

Piše: Boštjan M. Turk*

Rok Čeferin, predsednik ustavnega sodišča, je v oddaji Marcel z Marcelom Štefančičem januarja 2026 rekel naslednje: "Pri nas mediji za razliko od ZDA niso odvisni od financiranja države in zato imamo neodvisne medije". Poglejmo sedaj resničnost njegove trditve v odnosu do stvarnosti.

Dejstvo je, da sedanja vlada (država) financira nekatere njej naklonjene medije, in to obilno. A prav takšno financiranje medijev je dvorezen meč. V praksi namreč predstavlja resno strukturno slabost celotnega medijskega sistema, saj ustvarja trajno in neizogibno odvisnost javnih servisov informacij od politične oblasti.

To je najbolj izrazito prav pri RTV Slovenija, ki je sicer financirana prek obveznega RTV-prispevka, vendar je le-ta zakonsko določen, politično reguliran in po potrebi dopolnjen z neposrednimi proračunskimi sredstvi, kar pomeni, da ima vlada ključen vpliv na finančno stabilnost in s tem posredno tudi na delovanje javnega servisa. V času oblasti Roberta Goloba se je ta odvisnost jasno pokazala z uskladitvijo prispevka in z dodatnimi proračunskimi posegi za stabilizacijo RTV, kar je sicer rešilo kratkoročne finančne težave, hkrati pa potrdilo, da javni medij brez državne pomoči ne more delovati.

A pojdimo še globlje v smeri navedenega stavka Roka Čeferina in njegove umestitve v slovensko stvarnost. Pred nekaj meseci so mediji namreč razkrili sporno poslovanje RTV Slovenija prav z Odvetniško družbo Čeferin, ki za pravne storitve že več let prejema visok mesečni pavšal v višini več kot 7.000 evrov (vir). Izplačila izhajajo iz pogodbe o dolgoročnem sodelovanju, sklenjene leta 2021, ki po mnenju pravnih strokovnjakov temelji na napačni razlagi zakona o javnem naročanju in bi bila zato posledično nična.

Gre za pogodbo, sklenjeno brez javnega naročila, z nedoločenim trajanjem in pavšalnim plačilom, čeprav zakon takšno izjemo dopušča le za konkretna, posamična zastopanja v točno določenih postopkih. Kljub opozorilom in strokovnim razlagam, da dolgoročno pavšalno sodelovanje za splošno pravno svetovanje ni dopustno, predsednica uprave RTV Slovenija Natalija Gorščak pri izplačilih vztraja še danes, v trenutku, ko se o "neodvisnosti" RTV izreka Rok Čeferin. Njegova (njihova) odvetniška družba je iz tega naslova doslej prejela že skoraj vrtoglavih 700.000 evrov javnega denarja. Tožilstvo je tudi potrdilo, da je v zadevi ena oseba osumljena zlorabe uradnega položaja, policija pa zbira dokumentacijo. Primer znova odpira vprašanje zakonitosti ravnanja vodstva RTV in odgovornega upravljanja ustanove, ki se večinsko financira iz prispevkov davkoplačevalcev (vir).

Pustimo poslovanje odvetniške družbe, v kateri je Rok Čeferin delni lastnik (vir: Ura Resnice), sedaj pri miru in se naprej posvečajmo njegovi trditvi o "neodvisnosti" medijev od državnega financiranja. Pri tem takoj ugotovimo, da RTV sploh ni osamljen primer, saj država poleg njega financira tudi Slovensko tiskovno agencijo kot javno službo, ki iz proračuna zagotavlja temeljni tok informacij za večino drugih medijev, s čimer se vpliv države razširi po celotnem medijskem prostoru. Poleg tega številni tiskani, spletni in elektronski mediji prejemajo javna sredstva prek razpisov ministrstva za kulturo za medijski pluralizem in posebne vsebine, manjšinski mediji so trajno financirani iz proračuna, lokalni in regionalni mediji pa so pogosto finančno vezani na občine.

Tak sistem pomeni, da velik del slovenskih medijev vsaj deloma živi od državnih ali javnih sredstev, kar ustvarja okolje, v katerem popolna uredniška neodvisnost težko obstaja. Finančna odvisnost od države odpira prostor za politični pritisk, previdnost in samocenzuro ter dolgoročno slabi zaupanje javnosti, saj se utemeljeno pojavlja dvom, ali so mediji res povsem neodvisni od oblasti, ki jih financira. Zato tudi nimamo - summa summarum - svobodnega tiska, najsi se to leta 2026 sliši še tako paradoksalno. Obstajajo sicer častne izjeme, a te žal potrjujejo pravilo.

Na koncu te analize pa si moramo nujno postaviti naslednje vprašanje. Ali Rok Čeferin vse to ve in kljub temu v ekran pripoveduje to, kar pripoveduje, ali pa tega ne ve? V primeru, da vse to ve, pa kljub temu trdi, da so v nasprotju z ZDA mediji neodvisni, ker niso financirani od države, se pa lahko upravičeno vprašamo, mar predsednik ustavnega sodišča govori neresnico oz. laže?

Lahko pa sklepamo drugače in se zadovoljimo s tem, da Rok Čeferin o teh stvareh pač nič ne ve. Pri obeh alternativah pa si moramo tudi zastaviti spet nujno podvprašanje, namreč, katera je bližja resničnosti. Ob tem lahko takoj spet ugotovimo, da je teoretično sicer mogoče, praktično pa ne, da Rok Čeferin o vsem tem, tudi o mesečnem pavšalu njihove odvetniške pisarne, ne bi ničesar vedel.

Predsednik ustavnega sodišča neke države torej laže? Nemogoče! Še kako mogoče, v Sloveniji. Rok Čeferin sploh ni edini, njegov predhodnik je bil namreč prav tako zasačen pri tovrstnem početju.

Beseda je o Mateju Accettu. Ta je še danes ustavni sodnik in je bil neko obdobje, pred Čeferinom, prav tako predsednik ustavnega sodišča. Pred nastopom te funkcije pa je deloval kot profesor in strokovnjak za evropsko pravo. Za ustavnega sodnika je bil izvoljen leta 2017, javnosti pa je bil predstavljen kot neodvisen pravnik brez aktivne politične vloge.

A razkritja o njegovem preteklem političnem delovanju so prvič vrgla resno senco dvoma na integriteto institucije, ki bi morala poosebljati najvišje standarde nepristranskosti in verodostojnosti. Ko gre za predsednika ustavnega sodišča, vprašanje osebne integritete namreč presega raven posameznika in neposredno zadeva zaupanje javnosti v ustavni red. V tem kontekstu dobi naslednji citat posebno težo: "Ustavni sodnik Matej Accetto je lagal in je bil na laži tudi ujet. To med drugim črno na belem dokazuje objavljena korespondenca med Accettom in tedanjimi vodilnimi politiki stranke SMC v času nastajanja stranke in njenega program ter predvolilne kampanje za parlamentarne volitve leta 2014." (vir)

Lahko bi iz domačih primerov pač sklenili, da je laganje za predsednike ustavnih sodišč v EU in po svetu nekaj običajnega. A to sploh ni res. Umetni inteligenci, Chat GPT4, smo tako zastavili naslednje vprašanje: "Ali je mogoče, da predsednik ustavnega sodišča neke države laže?" Odgovor je nedvoumen in ga podajamo v celoti: "Teoretično je mogoče, da predsednik ustavnega sodišča neke države laže, saj je še vedno človek in nihče ni imun na napake. V abstraktnem smislu je vsak posameznik sposoben lagati, ne glede na položaj ali funkcijo.

V praktičnem smislu pa je to skoraj nemogoče. Predsednik ustavnega sodišča je zavezan najvišjim standardom integritete, nepristranskosti in odgovornosti. Njegove izjave, odločbe in postopki so pod stalnim nadzorom javnosti, pravne stroke in disciplinarnih mehanizmov. Transparentnost, pravna in etična odgovornost ter mehanizmi nadzora močno omejujejo možnost namernega zavajanja. Vsaka očitna laž bi sprožila politične, disciplinske ali celo kazenske posledice.

V okviru Evropske unije in njenih držav članic ni dokumentiranega primera, da bi predsednik ustavnega sodišča bil razkrit kot nekdo, ki je namerno lagal v svoji pristojnosti. Sodna integriteta se preverja z raznimi mehanizmi – od transparentnosti odločitev, objavljenih zapisnikov do disciplinskih postopkov - in noben od teh mehanizmov ni potrdil, da bi do takšnega dogodka prišlo.

Čeprav se lahko pojavijo pravni ali politični spori glede odločb ali interpretacij prava, to ni enako kot namerno laganje. Gre za konflikte interpretacij ali različna stališča, kar je ločeno od etične obveznosti do resnice.

Zato lahko sklenemo: laganje predsednika ustavnega sodišča je teoretično mogoče, a zaradi integritete institucije, preglednosti, pravnih mehanizmov in nadzora v EU dejansko ne obstaja in praktično ne more obstajati."

Ob temle zaključku se lahko samo vprašamo, kdaj bo kdo od odgovornih v Ljubljani odstopil. Sicer predlagam, da se začnemo zbirati pred ustavnim sodiščem, na prvo obletnico (prvi mesec) po nastopu sedanjega predsednika US na javni televiziji, ki je financirana s strani države in s tem še kako odvisna. A žal ne od resnice …

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Dobite jo v vseh boljših knjigarnah po Sloveniji, sicer pa je na voljo - v tiskani ali elektronski izdaji - tudi tukaj: https://bojanpozar-knjiga.si/