Da je šlo pri slovenski Udbi za glomazno tajno policijo, nam pove naslednji podatek iz njenega generalnega poročila za leto 1987. V tem letu, takrat je bil politični voditelj slovenske Udbe Milan Kučan, je v dvomilijonski Sloveniji naša tajna politična policija strogo nadzorovala sovražno delovanje 1.096 ljudi in še 15.516 z njimi bolj ali manj povezanih posameznikov.

Piše: Igor Omerza*

Svoj profil na omrežju X sem poimenoval Stasiland Slovenija. Zakaj? Zato, ker sem hotel to zloglasno in svetovno znano vzhodnonemško tajno politično policijo, ki je delovala v socialistični Nemški demokratični republiki izenačiti z našo jugo Udbo oziroma natančneje z njenim slovenskim udom.

Toda ali res obstaja enakost med tema dvema tajnima policijama? Seveda popolne enakosti med njima ni, pač pa obe izhajata zgodovinsko iz Stalinove tajne policije in sta imeli enake vrednote ter uporabljali enake metode in sredstva. Splošni razliki sta v tem, da je bil Stasi samostojno ministrstvo (ministrstvo za državno varnost, nemško Ministerium für Staatssicherheit), Udba pa je bila "samo" uprava v sklopu notranjega ministrstva. Po obsegu političnega zalezovanja, kot bom pokazal v nadaljevanju, med njima ni bilo velike razlike.

Obe imeni, Stasi in Udba, sta pogovornega značaja, ponarodeli, udomačeni. Prva za Ministrstvo za državno varnost, uradno MfS, in druga za Upravo državne bezbednosti (UDB), slovensko Upravo državne varnosti (UDV), od leta 1967 dalje SDB, slovensko SDV. No, Udba je udomačen izraz tako za UDV kot za SDV. Udba nikoli ni bila uradno ime za našo tajno policijo, ampak se je srbski kratici UDB enostavno dodala mala črka a in evo, od tod Udba.

Kdo si je to izmislil, ne vem, stavil bi, da je nastala v Srbiji, a izmišljotina je dobra zveneča in jo je uporabljala ne samo prestrašena javnost, ampak so jo koristili tudi znotraj Udbe, v vrhovih naše partijske države in partijske armade ter republiško/pokrajinskih fevdov komunistične jugo federacije. Udba je v pisni in govorni uporabi tudi dandanes in bo tako še na veke vekov.

Da je šlo pri slovenski Udbi (enako pa tudi v drugih republiških Udbah) za glomazno tajno policijo, nam pove naslednji podatek iz njenega generalnega poročila za leto 1987. V tem letu, takrat je bil politični voditelj slovenske Udbe Milan Kučan (več, veliko več o tem v moji knjigi Milan Kučan in Udba), je v dvomilijonski Sloveniji naša tajna politična policija strogo nadzorovala sovražno delovanje 1.096 ljudi in še 15.516 z njimi bolj ali manj povezanih posameznikov. Poleg tega so opravili še 6.659 popolnih preverk in 94.048 delnih preverk. Skupaj so torej - v enem letu - obdelovali in obdelali slabih 120.000 ljudi???!!! To raboto je opravljalo okoli 700 udbovcev in 3.500 informatorjev! Torej niso bili daleč za Stasijem, še posebno ker je to številčni prikaz delovanja samo ene uprave iz zelo razvejanega notranjega ministrstva. Namreč, tudi javna policija je bila po potrebi podaljšek tajne in poleg Udbe smo imeli v jugoslovanski vojski še eno po vsej Jugoslaviji razpredeno vojaško tajno politično policijo (ponarodelo imenovano KOS), ki je močno silila tudi na civilno območje.

Pri letu 1987, to se mi zdi potrebno posebej izpostaviti, gre za zadnje leto, ko je Udba v socialistični Sloveniji še delovala s polno močjo in bila hermetično skrita pred javnostjo, kajti naslednje leto smo Udbo zaradi sodelovanja pri preganjanju Janeza Janše, Ivana Borštnerja, Davida Tasiča in Francija Zavrla (znana afera in sledeči proces JBTZ) v reviji Mladina in kolegiju Odbora za varstvo človekovih pravic (ponarodelo Bavčarjev odbor) spravili na svetlo in njena neomejena moč se je začela topiti kot maslo na soncu.

Dalje, če se premaknem iz udbovsko-stasijevskih let 1987 in 1988 v današnji čas, je zanimiv naslednji dogodek. V izbruhu jeze, zaradi visoke evropske denarne kazni, ki mu je bila nedavno naložena, je najbogatejši Zemljan Elon Musk člane evropske komisije na X ozmerjal s "Stasi komisarji". In tukaj ima Musk absolutno prav vsaj v enem primeru, žal v slovenskem. Namreč komisarka Marta Kos je bila informatorka/konfidentka jugoslovanske tajne politične policije (skrajšano Udbe), Stasi pa je bil skrajšan naziv za vzhodnonemško tajno politično policijo. No, Elon Musk na X to svetovno znano in zločinsko ime uporablja kot splošni pojem za vse tajne politične policije! Tako je, ko je pljuval po "Stasi komisarjih", nevede zadel žebljico na glavico vsaj za Marto Kos, saj je ona dejansko/dokumentirano bila vpeta v tajno komunistično policijo Jugoslavije, ki je bila, kot že povedano, po svojih načelih in metodah dvojček Stasija.

Če sem torej svoji kolumni dal naslov "Stasi! Nein danke!", sem pravzaprav hotel povedati "Udba! Ne, hvala!" In zakaj moram leta 2026, od uradnega konca Udbe (16. maja 1990) bo kmalu minilo 36 let, še vedno opozarjati javnost, da moramo zavračati Udbo! Zato, ker je sedanja vlada, poprej pa tudi predsednik države Danilo Türk (odlikovanje veleudbaša in velikana slovenske protiosamosvojitve Tomaža Ertla) prek nekaterih svojih do neba vpijočih nesramnosti in škodljivosti za temelje slovenske države Udbo napravila za nekakšno neškodljivo Marijino družbo! Pri tem moram opozoriti, da v ta sklop vladinih škodljivosti sodi tudi njen odnos do osamosvojitve Slovenije, saj je bila naša Udba celotno povojno obdobje, vse do zmage Demosa na volitvah (april 1990), glavni preganjalec osamosvojitvenih teženj tako doma kot v zamejstvu in pravi tujini.

Pa pojdimo po vrsti, kot so hiše v Trsti!

Najhujši udarec po osamosvojitvi je gotovo vladina ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve. Ne poznam nobene države v svetovni zgodovini, ki bi ukinila muzej svoje ustanovitve! To je sploh nekaj nedoumljivega! In ker je bila slovenska Udba, kot že povedano, glavni branik pred osamosvojitvenimi hotenji Slovencev in Slovenk doma in po svetu, bi raziskave ukinjenega Muzeja slovenske osamosvojitve vrgle mnogo nove svetlobe tudi na delovanje tega skrivnostnega in mračnega tajnega kraljestva.

Poleg tega ta vlada, stranka Svoboda in tudi aktualna predsednica države zagovarjajo stališče, da je odpor proti okupatorju (1941-1945) glavni in neposredni temelj, na katerem je zgrajena suverena slovenska država. Hm, kako to spraviti v sklad z dejstvom, ki ga ni mogoče ovreči, da je zmagovita povojna komunistična oblast v Sloveniji kot za stavo preganjala najmanjšo misel na osamosvojitev! Gotovo je hvalevredni odpor proti okupatorju, čeprav zlorabljen s strani komunistične (bolje rečeno stalinistične) partije za revolucionarni in krvavi prevzem oblasti, mogoče posredno povezovati z desetletja pozneje pridobljeno samostojno državo, toda operativna osamosvojitev je vendarle prvenstveno delo velike generacije osamosvojiteljev (Jože Pučnik, Dimitrij Rupel, zakonca Hribar, France, Bučar, Niko Grafenauer, Lojze Peterle, Igor Bavčar, Janez Janša …) in njihovih idejnih predhodnikov (Lambert Ehrlich, Ciril Žebot, Franc Jeza, Janez Toplišek, Ruda Jurčec, Mirko Javornik …). Seveda osamosvojitve ne bi bilo, če ne bi osamosvojitelji velike generacije v ta veličastni projekt pritegnili vse slovenske politične sile ter veliko večino Slovencev in Slovenk. Plebiscit govori sam zase.

Dalje! Kako je mogoče, da je aktualna vlada, ob tišini vrhovne poveljnice naše vojske Nataše Pirc Musarjeve, podelila pogrebne vojaške časti velikanu slovenske Udbe Janezu Zemljariču. Udba je pod njegovim poveljstvom preganjala Franca Miklavčiča, ker je podpiral Kocbekovo obsodbo o povojnem pokolu domobrancev, in še bolj zato, ker je v svojih tajnih dnevnikih opisoval samostojno slovensko državo! Zaradi vsega tega je Miklavčič tudi končal v zaporu. Razumi, kdor more!

Aktualna vlada je tudi ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja (17. maj). To je storila na dopisni seji (!?) le dan pred tem spominjanjem. Tudi ta dan se neposredno navezuje na Udbo oziroma na njeni predhodnici VOS in Ozno, ki sta bili glavi izvrševalki tega krvavega nasilja. Od kod ta barbarski odnos do več deset tisoč umorjenih ljudi?

Za krono vsega pa je aktualna vlada poslala v Bruselj, na komisarsko mesto, udbovsko informatorko Marto Kos. S tem je z Udbo kontaminirala evropsko komisijo in njeno predsednico Ursulo von der Leyen. Slovenska vlada je bila javno opozorjena (tudi z moje strani) na udbovski status Marte Kos, pa se je na to popolnoma požvižgala. Vlada bi morala pod takim težkim in dokumentiranim očitkom o sodelovanju Kosove s tajno politično policijo (njena udbovska šifra v popolnoma verodostojni in v državnem arhivu dostopni Centralni aktivni evidenci) takoj zahtevati od Arhiva Republike Slovenije (ta je v sestavi kulturnega ministrstva) strokovno mnenje o tem. Toda ne, z njeno kandidaturo za evropsko komisarko so šli do konca.

Tako. Zaradi vsega povedanega moram še po 36 letih od uradnega konca naše, slovenske Udbe (skorajda siamskega dvojčka Stasija) ponoviti mojo naslovno misel: Stasi? Nein danke!

* (Igor Omerza je nekdanji politik, pisatelj in avtor številnih knjig o slovenski polpretekli zgodovini)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Na voljo je v vseh boljših knjigarnah po Sloveniji, naročite - tiskano ali elektronsko izdajo, pa jo tudi tukaj: https://bojanpozar-knjiga.si/