Dogajanje v Sloveniji ni zgolj notranjepolitična zadeva ene države, temveč vprašanje, ki neposredno zadeva celotno Evropo.

Piše: Boštjan M. Turk*

Štirinajst dni po volitvah, ko naj bi se kupovali poslanci za vladno večino #Robertine, lahko samo strmimo. Njuna vladavina je Slovenijo namreč opustošila do te mere, da je postala podobna bizantinsko-balkanskemu divjemu vzhodu, kjer velja pravilo močnejšega (prvorazrednega), ostalo je za okrasek. Prav kot v najhujšem bordelu se je v tem mandatu, še posebno pa pred volitvami poteptalo - z redkimi izjemami - tako rekoč vse, kar je znotraj državnih institucij imelo še kakršnokoli sled integritete.

Najlepši primer - kot češnja na torto - prihaja na plan prav v zadnjih dneh. Gre za nekaj, kar bi pričakovali v rubriki, ki je nekdaj označevala Zabavnik, slišala pa je na temo: Saj ni res, pa je. Zoper visokega člana (in nekdanjega poslanca) SD Janija Prednika je namreč državno tožilstvo zavrglo tako ovadbo nekdanje partnerke kot tudi ovadbo kriminalistov. Javnosti seveda ni ponudilo jasnih in transparentnih razlogov za takšno odločitev. Sklicevanje na to, da je bilo "v celoti odločeno", brez dodatnih pojasnil, pa je za zdravo delujoč razum nekaj, kar deluje kot rdeča cunja pred bikom.

Še posebno problematično je razhajanje v interpretaciji rokov za pregon. Odvetnik oškodovanke Radovan Cerjak opozarja na morebitno napačno določitev presečnega datuma, kar bi lahko pomenilo procesno napako. Če to drži, gre za resen strokovni spodrsljaj tožilstva, ki ima lahko daljnosežne posledice za pravice oškodovancev. Enako svari še en odvetnik in specialist za kazensko pravo Blaž Kovačič Mlinar: "Tukaj je nekaj zelo čudnega: KD po 191. členu KZ-1 (nasilje v družini) se sploh ne preganja na predlog, ampak po uradni dolžnosti. Torej tudi ’zamuda’ 6-mesečnega roka tu ne igra vloge, zastaralni rok pa je 10 let." (vir: X @KovacicMlinar).

Da gre za očitno delitev na prvo- in drugorazredne, kaže tudi izjava predsednice Društva SOS telefon Maje Plaz: "Takšen odziv sistema žrtvam nasilja sporoča, da so same, da njihovi dokazi niso dovolj in da sistem ne bo zagotovil pravice. To jih potiska v še večjo izolacijo in brezup, kar je nesprejemljivo. Povzročiteljem nasilja, zlasti tistim, ki zasedajo vplivne položaje, se s tem podaja sporočilo o nekaznovanosti in imuniteti. To spodbuja nadaljnje nasilje in kaže na neenakost pred zakonom." (vir) Neenakost pred zakonom? Komentar spet ni potreben.

Ob tem se logično pojavlja teza, ki nakazuje na domnevne povezave med politiko in pravosodjem. Ta sloni na percepciji, da imajo Socialni demokrati (SD) vpliv na delovanje institucij, kar naj bi ustvarjalo vtis neenake obravnave. Takšni primeri spet krepijo občutek, da v Sloveniji obstajata dva standarda - za prvorazredne in drugorazredne državljane.

Ob tem se izpostavljajo tudi ponavljajoči se vzorci v delovanju sistema: pri t. i. prvorazrednih naj bi se sodniški dosjeji nenavadno pogosto izgubljali, založili, "pozabili" ali pa prihaja do zamud rokov, ki vodijo v zastaranje postopkov. Takšni pojavi dodatno utrjujejo občutek selektivne učinkovitosti pravosodja. Brez zaupanja ni poštenega sojenja. Slovenija je po raziskavah Eurobarometra med državami, v katerih ljudje pravosodju najmanj zaupajo. Smo čisto na repu lestvice, za nami je na primer le Bolgarija.

Ironično bi lahko na pravni fakulteti odprli novo katedro z naslovom primerjalno pravosodje, ki bi se ukvarjala prav z razlikami v praksi - kako pravosodje deluje za prvorazredne in kako za drugorazredne državljane. A še več: v času #Robertine je tudi zadnja institucija, ki je včasih še reševala čast republike v pravosodju, ustavno sodišče, postala docela prvorazredna. Slovenija je kot pravna država tako definitivno izdihnila.

Ampak prvo- in drugorazrednost ne delujeta samo v pravosodju. Perioda #Robertine je namreč odkrila, da se je ta vzorec posplošil do mere, da je v celoti zaobjel družbo. Tako obstajajo prvorazredni (večinski) mediji, ki spet prvorazredne stranke - stranke sedanje vladne koalicije, začenši s Svobodo in Levico, SD pa smo že omenili - obravnavajo prvorazredno.

Kot vsi vemo, je prav dober teden pred volitvami vlado in "Svobodo" prizadel velik korupcijski škandal. Vodilni člani stranke so bili prikazani na posnetkih, v katerih razpravljajo o domnevnih korupcijskih shemah prvega ministra in drugih tesnih zaveznikov predsednika izvršne oblasti. Domnevni pišemo zato, ker to (še) ni bilo dokazano na sodišču. Posnetki so začeli uhajati okrog 10. marca, drug za drugim, in rišejo sliko globoko zakoreninjenega sistema korupcije na samem vrhu trenutne slovenske vlade. To pa je za splošni standard prava, še posebno tistega, ki določa moralno fiziognomijo Evropske unije, nekaj docela nesprejemljivega in kot takšno zahteva nujno ukrepanje.

A kaj se je zgodilo. Prvorazredni (večinski) mediji so poskušali na vsak način minimalizirati škodo. Iz petnih žil so privlekli "podatke" Sove, da naj bi za posnetki stalo izraelsko podjetje Black Cube, "usluga" pa naj bi bila kar direktno naročena pri prvi opozicijski stranki. V trenutku, ko so se v javnosti začele pojavljati informacije o domnevni korupciji na strani vlade pod vodstvom Roberta Goloba, se je fokus razprave nenadoma preusmeril. Namesto vprašanj o odgovornosti in morebitnih nepravilnostih znotraj oblasti je v ospredje stopila zgodba o tujih operativcih in o vratolomnih povezavah opozicije z omenjenim podjetjem.

In? Slovenska obveščevalno varnostna agencija je nenadoma postala "prvorazredna". Uporabljena je bila za to, da je javnosti predstavila, kako naj bi izraelsko podjetje sodelovalo z opozicijo, kar je čista izmišljija. Ob tem ostaja ključno dejstvo: konkretni, preverljivi dokazi, da bi Black Cube izvajal prisluškovalne operacije v Sloveniji v korist opozicije, niso bili javno predstavljeni. Niso bili, ker jih ni. Stvar je še toliko bolj neverjetna, ker podjetje Black Cube nikoli ne sodeluje s političnimi strankami, kaj šele da bi sodelovalo v volilnih kampanjah. Prvorazredni mediji so razkritju te novice namenili natančno eno minuto (sporočila jo je Karmen Švegl na RTV Slovenija).

Odveč je reči, da so parade laži, generirane z Black Cube izmišljijo, pretresale zaslone različnih televizij in portalov dobesedno stotine ur pred volitvami.
Ker je tudi policija postala docela prvorazredna, se danes še nihče ni pomujal, da bi se posvetil sami vsebini posnetkov. Ker prikazujejo najobširnejšo koruptivno mrežo neke strukture na oblasti, prepričani smo, da v celotni Evropski uniji. To je spet neverjetni unikum: ni je namreč države v EU, kjer bi se lahko takšne stvari ignoriralo.

A kot obstajajo prvorazredne stranke in prvorazredni mediji (ter obveščevalne agencije), obstajajo tudi prvorazredni volivci, seveda v obvezni kombinaciji s svojimi drugorazrednimi kolegi. Minimalni standard, da je dežela demokratična, so poleg delujočega pravosodja in svobodnih medijev tudi neoporečne volitve.

A glej ga zlomka: prišlo je namreč do grobih kršitev - in ne boste verjeli, spet na račun drugorazrednih. Kakšno neverjetno naključje!

Pojdimo od začetka: 10 odstotkov volivcev v Sloveniji voli na predčasnih volitvah. Največ jih je v Ljubljani. Že med prejšnjimi volitvami so se pojavljali očitki, da predčasna volišča niso ustrezno nadzorovana in da do oddanih glasovnic lahko pristopajo nepooblaščene osebe. Na letošnjih volitvah pa se je situacija še poslabšala. Vsa predčasna volišča v prestolnici so združili v eno, kar je a priori nezakonito. Ne glede na opozorila strokovnjakov in opozicije so pri tem vztrajali.

Kdo je imel vse vpogled v oddane glasovnice, najbolj pove tvit žene predsednika vlade Tine Gaber Golob. Ta je na volilni dan 22. marca, ko vlada popolni volilni molk, tvitnila tole: "Ne kaže nam dobro, nujno vas potrebujemo, analiza predčasnega glasovanja kaže, da v mestnih centrih ni dovolj glasov." To je spet brezprecedenčni unikum. #Robertina je namreč razpolagala s podatki o predčasnem glasovanju, v skladu s tem pa tudi ukrepala. Ko so bile volitve končane, se je izkazalo, da je imela pravilne informacije. Volilna udeležba v prestolnici je bila namreč občutno nižja kot prejšnja leta.

Naprej: v državi je bilo na dan volitev kar 40 nezakonito imenovanih zastopnikov (tako imenovanih sodnikov) znotraj okrajnih volilnih komisij. Takšno stanje zato pomeni ne le kršitev zakona (ZVDZ), ampak tudi sistemsko nepravilnost pri imenovanjih.

V Argentini živi najmočnejša slovenska diaspora na svetu. Šteje približno 50.000 članov. So potomci generacije, ki je leta 1945 pobegnila iz Slovenije pred komunizmom. Več kot polovica, to je 20.000, jih sploh ni dobila glasovnice, čeprav redno volijo na vsakih volitvah.

In še: v državi je veliko neažuriranih volilnih imenikov. V njih so kot volivci zapisane osebe, ki so že zdavnaj mrtve. Podoben je primer Aleksandra Vučića v Srbiji: spomnimo samo, da mednarodna javnost prav zaradi tega oporeka veljavnosti oz. legitimnosti tamkajšnjih volitev. Nadalje: Računalnik državne volilne komisije, kjer se obdelujejo vsi podatki o volitvah v državi, je sprva kazal prednost opoziciji. Potem se je pozno ponoči "pokvaril". Ko so ga popravili, pa je bila v prednosti vladajoča koalicija. Sam se spominjam, da se je ista stvar zgodila na županskih volitvah v Ljubljani leta 1994. Do polnoči je vodil desnosredinski kandidat, potem se je pokvaril računalnik mestne volilne komisije. Ko so ga ob treh zjutraj "popravili", pa je vodil kandidat, ki ga je podprl Milan Kučan. On je tudi postal župan, ne glede na ugovore.

In seveda: vzrok izpada 22. marca ni bil jasno pojasnjen, njegova časovna umestitev pa vzbuja dvom o naključju. V času prekinitve delovanja javnost in deležniki niso imeli dostopa do podatkov, kar je začasno onemogočilo neodvisno preverjanje rezultatov. To ustvarja objektivne okoliščine za dvom o zakonitosti in legitimnosti volilnega procesa, dokler zadeva ni strokovno in neodvisno razjasnjena.

Nujna je zato forenzična preiskava ob sodelovanju strokovnjakov, ki jih lahko predlagajo vse parlamentarne stranke, vključitev zunanjih ekspertov za kibernetsko varnost ter popoln dostop do vseh relevantnih tehničnih podatkov. Po koncu preiskave pa javna objava celotnega poročila, metodologije in revizijskih sledi analiz.

Za primerjavo: v Avstriji so volitve leta 2016 razveljavili že zaradi bistveno manjših nepravilnosti. To se je zgodilo, ker so ponekod prezgodaj odpirali kuverte z glasovnicami, ker pri postopkih niso bili prisotni vsi člani komisij in ker so glasovnice ponekod šteli nepooblaščeni posamezniki. Prav takšni standardi odgovornosti in spoštovanja pravil kažejo, zakaj Avstrija velja za demokratično in pravno državo. Enako bi bilo - o tem smo prepričani - v vseh državah EU razen v Sloveniji. Zato govorimo, da je pri nas demokracija ogrožena.

V ta kontekst sodi tudi kupovanje poslancev, celo šestih, o katerih se sedaj šušlja. Na ta način naj bi si #Robertina zagotovila oblast, bolje mandat za nadaljnje uničevanje Slovenije. Z denarjem priti do politične podpore je nekaj skrajno zavrženega. Do sedaj so bili v slovenski parlamentarni zgodovini takšni primeri izredno osamljeni, če so sploh bili. Podkupovanje samo je kriminal, kaznivo dejanje. Levica na volitvah ni dobila večine in si lahko premoč kupi z novo zlorabo, ki pa je, kot smo opozorili, navaden kriminal. Ki se bo tako tudi končal. Ne bo uničil samo poslancev, ki bi jih - če bi bili toliko nespametni in bi privolili v kaj takšnega - sprejemanje podkupnine izbrisalo: opustošilo bi tudi tistega, ki bi se tega lotil. V Sloveniji se danes ne da ničesar skriti, smo v kibernetski dobi.

Obstaja pa še en premislek. Dogajanje v Sloveniji nikakor ni zgolj notranjepolitična zadeva ene države, temveč vprašanje, ki neposredno zadeva celotno Evropo. Ko obstajajo resni dvomi o delovanju pravne države, integriteti volitev, svobodi medijev in morebitni sistemski korupciji na najvišjih ravneh oblasti, potem je to problem, ki mora aktivirati vse nadzorne mehanizme znotraj Evropske unije - od evropske komisije do evropskega parlamenta in pristojnih pravosodnih institucij. Temelj EU ni zgolj skupni trg, temveč skupne vrednote: demokracija, pravna država in transparentnost oblasti. Če te vrednote v katerikoli članici začnejo razpadati, to slabi celotno skupnost.

Evropa je danes že tako pod pritiskom - geopolitične napetosti, vojne v bližini njenih meja, energetska in varnostna negotovost. V takšnem okolju si ne more privoščiti notranje erozije zaupanja v demokratične procese. Vsaka država članica je del verige, ki drži evropski prostor stabilen. In kot velja za vsako verigo: močna je le toliko, kot je močan njen najšibkejši člen. Če se morebitne nepravilnosti ne raziščejo in razčistijo, obstaja tveganje, da Slovenija postane prav tak šibek člen - kar pa ni več samo njen problem, temveč v prvi vrsti problem celotne Evrope.

A spet drži, da bomo morali marsikaj postoriti sami. Začeti pa tudi ne bo težko. Na osnovi parlamentarne večine, ki jasno obstaja (48 poslancev, ki niso del sedanje koalicije), usmerjena pa je v prelom z oblastno prakso, kakršno je demonstrirala sedanja vlada, je mogoče napraviti prve korake k dejanskim reformam, katerih namen bi bil vrniti državo državljanom, to je odpraviti privilegij prvorazrednosti. Izziv prihodnosti bi bil, da bi pri tem sodelovala tudi SD Matjaža Hana. Ne glede na vse, kar smo o njej do sedaj navedli, še vedno mislimo, da je to realna alternativa, če hoče sploh preživeti. Le pogum je treba zbrati in iz socialističnega prestopiti v socialdemokratski tabor.

Odveč je ob koncu dodati, da je prav to program, s katerim kakršnakoli koalicija, ki bi se na osnovi te zaveze oblikovala, dobi vsake volitve - tudi predčasne.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.