V Sloveniji se pogosto iz dobre ideje rodi slaba praksa. Pravica do obveščenosti je nedvomno plemenita ustavna vrednota, a ko jo spremenimo v obveznost, ki jo moraš plačevati prisilno, postane nasilje in zatiranje z vsiljevanjem. V tem se skriva temeljna zmota našega časa. Prepričanje, da lahko država posamezniku vsili korist, če je le ta korist domnevno dovolj pomembna, je značilnost totalitarnih režimov.
Po mojem trdnem prepričanju sploh ni pomembno, ali je prisilni RTV prispevek financiranje kvalitetnega, uravnoteženega ali pa popolnoma enostranskega obveščanja. Ključno je načelo obligativnosti, kjer gre za pošteno medsebojno obvezo oziroma zavezo. Distribucija televizijskega in radijskega signala je storitev, storitve pa konkurirajo na trgu, kjer so odvisne od povpraševanja. Gre za osnovno ekonomsko načelo, ki uravnava trg. Če želiš storitev, jo poiščeš in jo po vnaprej znani ceni naročiš ali pa ne, ker je pač ne želiš.
Izbira ni predmet javne razprave, še manj pa davčne izterjave

Zaradi kritične objave ravnanja vplivne političarke Alenke Bratušek, ki je v času kovida neodgovorno nasprotovala ukrepom, mi je sodišče naložilo plačilo enormne odškodnine. Ker sem paraplegik, kar vsaj deloma prizadene tudi telesno funkcijo dihanja, sem se bal, da sem v krogu posebej ogroženih, zato prve tri mesece epidemije sploh nisem zapustil stanovanja. V samoizolaciji sem bil ogorčen nad objavo Alenke Bratušek, da si ne bo namestila aplikacije za sledenje virusu dokler ne bo prepričana, da ji minister za notranje zadeve Aleš Hojs ne bo sledil. To se mi je zdelo zelo naduto in domišljavo, zaradi česar sem jo primerjal z nedostopnimi prevzetnicami v nočnih lokalih sredi osemdesetih let (več v povezavi spodaj).

Na sugestijo Alenke Bratušek sodišču, da sem jo s tem imenoval za pocestnico in prostitutko, kar ni res, je sodišče njeno trditev posvojilo in mi naložilo plačilo odškodnine, ki znaša v dokončnem znesku skupaj s stroški 7.497,43 evrov. Ker nisem imel denarja, da bi plačal, je

Po do zdaj znanih dejstvih in očitnih spletkah okrog javnih posnetkov o organiziranem kriminalu v Sloveniji in dejavnosih o reakciji vladajoče politike v spregi z institucijami – predvsem Sovo, lahko utemeljeno sklepamo, da je bila pred volitvami (in je še) Slovenska obveščevalno varnostna agencija (Sova) grobo zlorabljena v politične namene. Tega ni omogočila ustanova kot taka, ampak vodstvo in direktor, ki predstavlja agencijo in je edino pristojen za zastopanje Sove pred javnostjo. V prvem koraku je direktor Sove javnost obvestil preko državnega sekretarja za nacionalno varnost, ki je politik, da naj bi se preko nekih tujih obveščevalcev zgodilo vplivanje na volitve v Sloveniji iz tujine. Že iz tega uvoda lahko hitro ugotovimo, da je nekaj hudo narobe, ni pa narobe tisto, kar nam želijo prikazati kot narobe. Gre za politično akcijo, ki je v popolnem nasprotju s poslanstvom obveščevalne dejavnosti.
Največja napaka javne razprave je bila, da je poskušala vladajoča politika Roberta Go

Na volitvah, ki so po utemeljenem sumu vodene iz globin globoke države, so volivci z glasom za Golobovo koalicijo precej množično podprli organiziran kriminal in korupcijo. Pred volitvami smo iz posnetkov, ki so krožili po socialnih omrežjih jasno in glasno slišali obtožbe o korupciji in podmiznih dogovorih za posle z državo. Tega niso trdili le naključno mimoidoči ampak bivša ministrica, vplivna odvetnica, neposredni udeleženci in nekateri drugi.
Globoka država, organiziran kriminal in povezave z Golobovo vlado so bile jasno razkrinkane pred volitvami, vseeno pa je prav ta vlada, ki je očitno povezana s kriminalom in korupcijo, dobila na volitvah 40 poslancev (Svoboda, SD in Levica), ki bi naj nadaljevali kriminalno zgodbo s potencialnimi novimi partnerji. V igro želijo pritegniti Stevanovičevo stranko Resnica s plus petimi glasovi in Logarjeve Demokrate s plus šestimi glasovi. Oboji so pred volitvami zatrjevali, da imajo poštene namene, da so proti korupciji in da želijo v državi on

V Sloveniji kot samooklicani "sončni strani Alp", kjer sonce pravosodja še vedno ni obsijalo, še kar smrdi po socialistični birokraciji in nepotizmu iz časa komunistične Jugoslavije. V normalni demokraciji bi moral sam sistem zaznati luknje za zlorabe in jih dokončno zakrpati. Predstavljajte si, da nekdo vloži odškodninsko tožbo, sodišče mu prisodi denar in sodba postane pravnomočna. Obsojeni se pritoži na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ki ugotovi, da je bil postopek kršenje Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), tožnik pa kljub temu obdrži denar, ki mu ga je sodišče nezakonito prisodilo.
Pogosto pride do kršenja EKČP zaradi pristranskosti sodnikov ali direktne ter namerne kršitve pravice do poštenega sojenja. Slovenija, kot članica Sveta Evrope, po odločitvi, da je prišlo do kršenja EKČP, krivično obsojenemu plača odškodnino, povrne stroške in vrne znesek, ki ga je ta plačal tožniku. Vse to krivično obsojenemu seveda pripada, problem pa je v tem, da tožnik o

Ruska tehnologija kot temelj kitajskega vojaškega vzpona in njene posledice za Venezuelo

V zadnjih dveh desetletjih so Rusija, Kitajska in Venezuela oblikovale gosto, a izrazito pragmatično mrežo političnega, energetskega in vojaškega sodelovanja. Prispevek analizira, kako bi morebitna ameriška vojaška intervencija v Venezueli razgalila omejitve teh partnerstev ter hkrati osvetlila globoko zgodovinsko odvisnost kitajskega vojaškega vzpona iz osnove v ruski tehnologiji.

Rusija in Venezuela: Strateško partnerstvo brez obrambnega jamstva
V času vladavine Huga Chaveza in Nicolasa Madura je Venezuela postala eden ključnih ruskih partnerjev v Latinski Ameriki. Med letoma 2005 in 2020 je Caracas kupil več milijard dolarjev vredno rusko vojaško opremo, vključno z lovci Su-30MK2, tanki T-72 in sistemi protizračne obrambe S-300.

Pomembno je naslednje:
Sredi 2020-ih so bile te vezi formalizirane s sporazumi o strateškem partnerstvu, ki so zajemali energetsko, gospodarsko in vojaško-tehnično sodelovan

Slovenska politika je vajena prestopov, toda redko smo priča tako nazornemu primeru politične neiskrenosti in vrednotnega razkroja, kot ga predstavlja prestop Mateja Tašnerja Vatovca iz skrajne Levice k “levosredinskim” Socialnim demokratom. Ne gre zgolj za menjavo strankarske izkaznice, temveč za temeljno protislovje, ki odpira vprašanje osebne integritete, politične verodostojnosti in identitete stranke, ki je tak prestop omogočila, kar ni nič manj pomembno. V širšem smislu je pravzaprav še pomembneje, saj razkriva hinavščino in neiskreno levosredinsko držo Socialnih demokratov. Pozorni spremljevalci politike v bistvu ne bi smeli biti presenečeni, saj so Socialni demokrati po besedaj njihovega fanatičnega pripadnika Marka Koprivca ponosni nsledniki zločinske Zveze komunistov.

Vatovec je v preteklosti sam s ponosom javno izjavil, da je Levica skrajna stranka. To izjavo so takrat mnogi razumeli kot redko iskrenost v politiki. Toda danes ta ista oseba brez resnega pojasnila deluje znotr

Na volitvah, ki so po utemeljenem sumu vodene iz globin globoke države, so volivci z glasom za Golobovo koalicijo precej množično podprli organiziran kriminal in korupcijo. Pred volitvami smo iz posnetkov, ki so krožili po socialnih omrežjih jasno in glasno slišali obtožbe o korupciji in podmiznih dogovorih za posle z državo. Tega niso trdili le naključno mimoidoči ampak bivša ministrica, vplivna odvetnica, neposredni udeleženci in nekateri drugi.
Globoka država, organiziran kriminal in povezave z Golobovo vlado so bile jasno razkrinkane pred volitvami, vseeno pa je prav ta vlada, ki je očitno povezana s kriminalom in korupcijo, dobila na volitvah 40 poslancev (Svoboda, SD in Levica), ki bi naj nadaljevali kriminalno zgodbo s potencialnimi novimi partnerji. V igro želijo pritegniti Stevanovičevo stranko Resnica s plus petimi glasovi in Logarjeve Demokrate s plus šestimi glasovi. Oboji so pred volitvami zatrjevali, da imajo poštene namene, da so proti korupciji in da želijo v državi on

Skrajni levičarji v skrajni Levici dokazujejo, da je skrajnost gonilo v še večjo skrajnost. Že dolgo se je kuhalo, da bodo salonski skrajneži iz stranke Levica zabrisali skrajnega vrtičkarja Miha Kordiša iz svojega čebinskega dvora. Zdaj se je to končno zgodilo in skrajnež z bajonetom je napovedal, da bo v deželi še bolj utrjeval nedelujoči socializem. Igra na karto nedelujočega zdravstvenega sistem, sociale, izstopa iz evroatlantskega zavezništva in seveda deklarativno podporo delavstvu. Ta prijatelj socializma venezuelskega tipa, kjer delavci ves čas nihajo med preživetjem in smrtjo od lakote, obljublja še več točno tega. Kdor torej ne umre od prvega milostnega strela, ga je treba ustreliti še enkrat.

Ker socializem ne deluje, ga kordiš zahteva še več

Še več radikalizacije in polarizacije

Izključitev Kordiša iz skrajne Levice pomeni, da je bil njegov diskurz ali delovanje še bolj ekstremno kot uradna linija stranke, ki se je izpela. Vse več ljudi namreč spoznava, da ministri Luka Mese

Povsem jasno je, da se je današnja Evropska unija zelo oddaljila od prvotne zamisli, ki so jo zasnovali politični in mnenjski voditelji po drugi svetovni vojni. To so bili ljudje s ključnih področij takratne eksistence, ki so bili temelj sodelovanja in varnosti na sprti in po vojni potrti, lačni in obupani celini. Bili so pokončni politiki, kmetovalci, bankirji in vizionarji. Uspeli so poiskati skupne interese, ki so združili velike narode, tem pa so se kasneje pridružile še mnoge države, ki so v povezavah videle prihodnost, mir, razvoj in blaginjo. Evropa je danes v velikem delu še vedno združena v EU, ki pa je stopila na mnoge poti razhajanj. Posledica mehkih pristopov do nekaterih temeljnih veziv je vojna v Ukrajini, izmislili pa so si tudi nove apokaliptične poti, ki nas na novo delijo.

Posameznik, družina, nacionalni interesi in naravne značilnosti so postale osovraženi pojmi

V času vstopa Slovenije leta 2004 v EU je bila ta še zelo drugačna. To pomeni, da nismo vstopili v povezavo

Pokvarjeni in izprijeni so ob smrti človeka sposobni razčlovečiti žive. Znano je, da je z živim dovoljeno narediti vse, če ga prikažeš kot pošast, ki ni vreden, da živi. Morda jim bo njihova hudobija prinesla zadovoljstvo, sreče pa zagotovo ne. Tudi, če jo trenutno čutijo. Umetno ustvarjeno javno podobo človeka, ki ga prikažejo kot da to ni, so v zgodovini že večkrat uporabili za eliminacijo in grozodejstva. Ta duh očitno še močno živi tako v podzavesti kot zavesti nekaterih ljudi, ki to kljub svoji sprevrženosti še vedno so. Tokrat so zaradi treh zapisanih besed ponovno kot hijene planili name.

Eden jebeno manj

Slovenski javnosti je znan izrek Marcela Štefančiča, ki si je s svojo škodljivo četico prizadeval prevzeti javno televizijo. Ta je v navalu besa izjavil, da je njih jebeno več, kar je pomenilo grozečo izjavo, da jim bodo njihova prizadevanja prinesla sadove. In so jim. Z unikatnim Zakonom o RTV so v svet tega zavoda imenovali sto procentov svojih privržencev, s čimer so popolnom

Janković je že večkrat vehementno zatrdil, da bo fekalni kanal C0 zgrajen do konca leta pa če se vsi na glavo postavimo. Pri tem zagotavlja, da ga v zvezi s tem mirni protesti ne motijo in da jih lahko Ljubljančani nadaljujejo v kakršnem obsegu želijo. MOL z Jankovićem na čelu bo torej kanal zgradil in dal v uporabo tudi, če bo vsa Ljubljana mirno protestirala. Poudarek je seveda na mirno. To si lahko privošči zaradi pakta z Golobovo vlado. Obema skupaj ne zmorejo nasprotovati niti pristojne službe na ministrstvih. Zdaj se že vsi okrog famoznega samodržca Jankovića izgovarjajo na pravnomočna gradbena dovoljenja, ki pa so glede na nekatera že izražena dejstva izdana protizakonito.

Janković in podrejena Golobova vlada

Gradbeno dovoljenje je upravna odločba, ki jo je mogoče izpodbijati
Na to je že opozoril ugledni ustavni pravnik, profesor doktor Tone Jerovšek, ki je tudi bivši ustavni sodnik in predsednik Ustavnega sodišča. Zoper gradbeno dovoljenje, ki je po svoji naravi upravna odločba,

[Kolumna]

Paranoični oblastniki so jih oboroženi in nasilni naložili na kamione in odpeljali v neznano. Mladeniče, starke, ženske, noseče ženske in otroke so porinili čez robove v brezna. Mrtvi, poškodovani in prestrašeni so eden čez drugega ležali na dnu globeli, se znašli na drugi strani zidu v rudniškem jašku , obležali pod streli okrutnega povojnega »partizana« in omahnili v tankovski jarek ali jamo, ki so si jo žrtve pogosto same skopale. Izjemoma so jim hitro sodili tako, da so jim brez možnosti obrambe prebrali sodbo na katero se niso mogli ali imeli kam pritožiti.

Črtanje spomina na žrtve komunističnega nasilja

Slovenija se je znašla v veliki sramoti pred domačo in svetovno javnostjo, predvsem pa pred svojo vestjo. Po več kot tridesetih letih samostojne države in odprave enopartijskega sistema je lani vlada Janeza Janše kočno razglasila dan spomina na žrtve komunističnega nasilja na tleh današnje države. Za ta dan je razglasila 17. maj, za osnovo pa je določila revolucionarni po

Nasprotovali so osamosvojitvi, ovirali so osamosvojitvene procese in se osramotili pred velikansko večino zavednih Slovencev, ki so na referendumu glasovali za osamosvojitev. Slovenija je postala samostojna država, kar ni bila njihova intimna opcija. Trideset let so živeli v sramoti in v lastnem obupu sanjali Jugoslavijo, ki je ni več. Popuščali smo jim, ker smo se odločili za drugačno pot in drugačen odnos od njihovega mnenja.

Tistim, ki so zatirali človekove pravice in svoboščine, smo v imenu demokracije dovolili prosto pot spodkopavanja mlade države. Po več kot tridesetih letih se spet počutijo dovolj močne, da dvigajo glave, odpravljajo demokracijo in želijo ponovno vzpostaviti državno oblast z eno samo dovoljeno mislijo – njihovo.

Vlada je na predlog skrajno levičarske ministrice iz stranke Levica Aste Vrečko potrdila predlog ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve. Levičarski trik po tem sramotnem dejanju je skrit v pojasnilu, da muzej ni bil ukinjen, ampak združen z Muzejem novej